Kar dolgo se ti že nisem oglasila. Toliko vsega se dogaja. Od kar sem rodila, bi vsak dan lahko s teboj delila kakšno prigodo. Zaupala bi se ti, saj so bili prvi tedni ali pa raje meseci materinstva precej naporni. Morda bi kdaj zvenela res obupano, spet drugič bi letela na krilih čiste sreče. Namerno sem se udarila po prstih in nisem kaj veliko razpredala o tem, kako se počutim, saj bi pisala v afektu in vsi vemo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Ko se je moja nosečnost prevesila v zadnje tromesečje, sem objavila zapis, da to ni nikakršno blaženo stanje. Nanizala sem cel kup reči, ki so me takrat pestile. Vse je bilo res, a ko se zdaj spominjam tistih časov, se spomnim le lepih reči. Ljubim sijaj, ki se je razlegal po mojem obrazu. Všeč mi je moj trebušček. Zaljubljena sem v oblekice, ki sem jih tedaj nosila. Rada podoživljam občutek, ko sem brez slabe vesti pojedla še tretjo kepico sladoleda rekoč: “Ta je za Milo!” Bilo je čudovito in včasih resnično pogrešam, ko sem se hvaležno pobožala po napetem trebuščku in spodbudila Milo v premik.
Ampak zdaj je Mila tukaj … Že pet mesecev je tukaj in v tem času se je zgodilo marsikaj. Imela je nekaj tednov neznosnih krčev in neutolažljivega joka. Je dojenček, željan pozornosti, crkljanja in akcije. Ne gleda tri ure v steno, tudi pri igračkah je precej izbirčna. Rada čuti mojo toplino, ni ljubiteljica vozičkanja, pa tudi vožnja v avtu je ne pomirja najbolj. Bolj malo spi. Uporniško zavrača dudo in stekleničko. Vse to so dejavniki, zaradi katerih se je čas pri meni ustavil, življenje pa se je malemu bitjecu prilagodilo še bolj, kot sem sprva mislila. Šok? Vsekakor. Če bi o tem pisala pred nekaj tedni, bi bila slišati precej žalostno, sedaj pa se je juha ohladila in sem za vse neskončno hvaležna. To pišem le za oris, da si znaš predstavljati, kako se lahko življenje hitro spremeni in bi včasih najraje iz obupa napisala marsikaj, malo potarnala in poiskala nasvet pri kakšni super insta mamici. Pa si rečem – v uteho, da je insta svet itak najbrž zlagan in ni vse tako lepo, kot je videti.
Naporom, ki so v takšni ali drugačni obliki poznani vsakemu staršu, navkljub, sem totalno hvaležna za mojo prikupno deklico, ki me je prizemljila in mi vsak dan znova da vedeti, kaj je resnično pomembno v življenju. Mila me uči biti mamica in vse njene domače naloge poskušam redno izpolnjevati. Sledim ji in ji v slogu “dojenčku nikoli ne moreš dati preveč ljubezni” poskušam vedno prisluhniti. Vsakokrat se odzovem na njen jok, ne odlagam je v voziček ali na igralno podlogo, če mi da jasno vedeti, da si želi mojega objema. Nič kaj veliko ne taktiziram, raje uživam v trenutkih z njo, saj bodo še prehitro minili (pa četudi se kopalnica več ne sveti kot včasih, iz kuhinje pa se vsakodnevno ne vije vonj po slastnem kosilu).
Materinstvo je resnično izjemna izkušnja. Tako kot je bilo pri nosečnosti, je tudi s prvimi tedni z Milo. Ko se jih danes spominjam, vse vidim le lepo. Pozabila bom na neprespane noči, na hladno popite kave in stoje pojedeno hrano. Pozabila sem na več tedenski krčevit jok od šestih do devetih, rada pa se spominjam, kako se je takoj za tem nebogljeno privila k meni in pustila počivati utrujeno glavico na moji rami. Nikoli ne bom pozabila, kako se je prisesala k meni le nekaj minut zatem, ko sem jo rodila. Pa njeni prvi nasmeški, ki sedaj postajajo iz dneva v dan bolj očitni in glasni. Ena sama poezija za moja ušesa. Kako se me dotakne, ko jo dojim. To zna samo ona. Kako gruli in bistro gleda, takoj ko se zjutraj prebudi. Kako izteza ročico proti meni, kot bi prosila za poljubček. Seznam reči, ki jih obožujem pri tej deklici, je neskončen. Verjamem, da je občutek poznan vsaki mamici.
Najbolj zanimivo pri vsem je, da ni samo Mila navezana name, pač pa sem tudi jaz na njo. Nikoli še nisem čutila česa takšnega. Povsem me je omrežila in vedno bolj si želim biti z njo. Včasih mi kdo od bližnjih reče, da bom kmalu lahko šla kam sama, saj bo Mila dovolj velika, da ostane v varstvu. Trenutno imam fazo, ko se ob misli na to naježim. Jaz se namreč veselim časov, ko bo Mila tako velika in dojemljiva, da bo povsod lahko šla z menoj. Vem, da to ne bo možno, a želim povedati, da trenutno ne čutim globoke potrebe po številnih drugih aktivnostih, saj je druženje z Milo visoko na mojem seznamu prioritet. Priznam, zaljubljena sem … bolj kot kdajkoli in vsak dan bolj. In ko sem v teh sončnih januarskih dneh vozičkala in opazovala hčerkin angelski speči obrazek, sem se resnično zavedla, da je Mila moja rešiteljica, čas z njo pa je natanko tisto, kar sem potrebovala. Umik od vsega. Preklop misli. Razvlečena trenirka. Komaj naličen obraz. Igra. Iskren smeh. Iskren jok. Srkanje kave skozi ves dan. Dolgi sprehodi. Opazovanje narave. Poljubi sonca. Totaln re-set. Začela sem uživati in si dovoliti, da skupaj z Milo tudi v meni ponovno oživi deklica.
