V kolikor me redno spremljaš, potem veš, da mi je vloga mamice korenito spremenila življenje. Logično. Pa vendar se je v moji glavi risal nek scenarij, da je dojenček tista mala kepica, ki se doji ali srka mleko po steklenički, z dudo v “smrčku” pa mirno opazuje okolico in se sladko predaja spancu … do naslednjega občutka lakote. Še raje to počne, če ga mamica skrbno prevaža v vozičku in se mu nasmiha z blaženim žarom v očeh. Kje sem pobrala to sliko, mi ni povsem jasno, kajti moja zgodba z Milo se je začela pisati drugače.
Če si mamica, potem veš, da je nakup prvega vozička precej premišljena poteza. Marsikaj si pogledaš in testiraš, na koncu izbereš nekaj, v čemer upaš, da se bo mali zakladek počutil kot prestolonaslednik. Želiš si, da mu bo v vsaki fazi vozičkanja udobno, mehko, zračno. Da ga bo poljubilo sonce in da bo doza vitamina D dosežena že brez dodajanja kapljic, a da bo hkrati njegov obrazek zavarovan pred vetrom, mrazom, mrčesom ali močnim soncem. Na drugi strani iščeš tudi voziček, ki bo olajšal vožnjo tebi, mamici. Da bo vožnja z njim mehka, da bodo kolesa gladko tekla in da bo voziček ponujal dovolj prostora za tisoč in eno reč, ki jo kot mamica potrebuješ zase in svoje dete. Skratka, naštudiraš vse mogoče poteze, spuste naslonjala, predalčke, vijake, držala … Ni da ni in vse to samo zato, da se potem to malo bitje odloči, da že ne bo v vozičku, ker je to pa pač nekaj najbolj groznega, kar mu lahko narediš? Ah! Saj niso vsi dojenčki takšni, celo osebno poznam takšne, ki obožujejo spanje in vožnjo v vozičku, a Mila žal ni (bila) med njimi. Po nekaj poskusih vožnje v košari sem obupala, saj klavstrofobičnega joka preprosto nisem imela srca poslušati, vsakodnevne sprehode pa sva speljali v nosilki. Nosilka je zakon, da se razumemo. Meni je rešila življenje in verjamem, da ima nešteto zares dobrih lastnosti in posledic. A ko je Mila dopolnila pet mesecev, sem se kljub vsemu odločila, da je čas, da se navadi na voziček. Tudi zato, ker sem začutila bolečine v križu in nogah, saj preprosto nisem mamica, ki bi ždela doma, pač pa sem bila z Milo veliko zunaj. Vsak dan. Poslovila sem se od praktično nerabljene košare in jo posedla v športni sedež. Priznam, da sem to storila strahoma in z veliko upanja v srcu. Na moje veliko presenečenje se damica ni upirala moji potezi, sprejela je, da je zdaj velika punca, in se pustila zapeljati s svojim Ferrarijem … Ups! NUNO! Je pač radovedna deklica, ki rada opazuje okolico in ki me ima rada na očeh, in ko se prepriča, da je zrak čist, ukloni pod pritiskom težkih vek in se prepusti spancu. Po pol leta sem tako tudi jaz začela uživati v vozičkanju. Dolgi sprehodi, med katerimi kramljam s prijateljico in prav tako novopečeno mamico Klaro, pa so postali krasno druženje z veliko kramljanja in opazovanja najinih zakladov med dvournim počitkom v vozičku na svežem zraku. Poezija!
Iskala sem voziček z velikimi gumastimi kolesi, saj so ta najboljša za udobno vožnjo po terenu, po katerem se sprehajam z Milo. Navdušila me je tudi velika košara pod sedežem, saj v njo resnično spravim ogromno reči. Velikokrat mi pride prav tudi, ko grem z Milo na sprehod do bližnje trgovine. Nuna IVVI voziček mi je všeč zaradi senčnika (napeljem ga iz strehe) in številnih zračnikov, ki dopuščajo, da je Mili “na zraku” tudi, ko zaspi in ji naslon spustim v ležeče stanje. Več o vozičku Nuna IVVI si lahko prebereš na povezavi: TUKAJ ali pa obiščeš trgovino Mali zakladi od četrtka, 22.3.2018, naprej v ljubljanski poslovni stavbi BTC-Diamant, ki bo bogato založena tudi s ponudbo Nuna izdelkov. Otvoritev trgovine bo ob 17h. Prideš? Jaz vsekakor bom tam! 😀
Foto: Katarina Veselič
