To je vprašanje, ki ga prejemam vsakodnevno. “Bolj slabo,” pa je moj najpogostejši odgovor. Mila je krasna punčka in vsak dan me bolj navdušuje. A nekaj drži kot pribito: spanje ni njena odlika. Ne podnevi, ne ponoči. Med nosečnostjo sem bila obkrožena z mamicami, katerih otroci so očitno veliko spali. Od večine sem slišala le, da si bom med porodniško bodisi zeloooo spočila bodisi bom lahko delala praktično isto kot prej ali še več. Po njihovih besedah naj bi otrok prve tri mesece itak samo spal, potem pa bo padel v ritem in bom natanko vedela, kdaj bo spal in kdaj ne. Najbrž si lahko misliš, kakšen “šamar” je bil zame Milino ne-spanje. Prvih štirinajst dni bi lahko opisala kot zatišje pred nevihto, saj je takrat res samo spala, kasneje pa se je Mila odločila, da ne bo spala drugače kot v mojem naročju ali v nosilki, ponoči pa pri meni, dobesedno prisesana name. Zadnja dva meseca sem torej ponoči njena duda in spiva skupaj kot dve bubici. Najprej mi je bilo to noro naporno, zdaj pa sem se tega tako navadila, da sem še jaz postala rahlo odvisna od njene bližine. Prav smešno. Mož naju kliče polhka in točno tako se tudi počutim.
Kljub vsemu pa si želim, da bi Mila vzljubila svojo posteljico in njen rožnat svet. Vsaj zvečer, po dolgotrajnem uspavanju, jo tako odložim v njeno Kaylula by Babyhood posteljico in vse pogosteje se zgodi, da v njej prespi vsaj nekaj ur, nekje med 22h in 1.30h. Sprva sem jo odlagala v prazno posteljico, kot jo vidiš na fotografiji, a sem ugotovila, da se je zbudila, ker se je med brcanjem odkrila. Ko sem v posteljico namestila še Sleepyhead gnezdece, pa se je situacija spremenila. V njem se počuti varno kot v maternici, zabubljena je iz vseh strani in posledično se tudi težje razkrije. Na splošno je gnezdece res praktična zadeva in eden izmed boljših nakupov, saj ga čez dan iz posteljice odnesem v dnevni prostor in Milo po potrebi odložim vanj, ko recimo skočim na WC.
Da se vrnem k spalnim navadam in posteljici … Morda se spomniš posteljice, ko sem ti Milino sobico pokazala prvič (TUKAJ). Takrat je bila okrogla in primerna za čisto majceno Milo, zdaj, ko je zrasla, pa se je z njo povečala tudi posteljica. Resnično sem navdušena nad dizajnom te posteljice, saj raste z otrokom vse tja do petega leta starosti: od zibelke in posteljice za dojenčka, preko posteljice za malčka, do stajice in celo mizice s stolčkoma. Vse to je Kaylula by Babyhood, v kateri in s katero bo Mila zagotovo doživela še veliko lepih trenutkov, četudi se zdaj samostojnemu spanju še malo upira. Kljub vsemu pa opažam, da je v posteljici precej srečna, ko je budna. Občutek imam, da se v njej počuti varno, ko jo odložim v njo, in se bolj zamoti z igračkami, ki ji jih ponudim. Z njimi kramlja, zadnje dni pa se precej pogosto iz njenih ustk sliši nekakšno prepevanje, kar je sila simpatično poslušat.
Trenutno sem v precepu. Ne vem, ali bi morala Milo načrtno odvaditi od te nočne navezanosti name in jo kljub joku odlagati v posteljico ali je to zgolj prehodno obdobje, ki bo pač izzvenelo in se bo Mila sama ločila od mene. Nekako stremim k temu, da prisluhnem otrokovim željam. Ne bi ji rada že sedaj vlila strahu ali celo kompleksov, da je spanje nekaj strašnega in da se mora bati noči. Dojenček bo le kratek čas in verjamem, da bom še pogrešala ta skupni čas, to navezanost name, zato si sedaj govorim: “Pa se dajmo stiskat, kaj pa je lahko s tem narobe!? Toplina, ljubezen, varnost – to je lahko samo dobrodošlo v otrokovem svetu.” 😀 Nekako čutim, da ni še pravi čas, da jo odstavim, pa čeprav so kdaj noči res naporne. Ali me mala že sedaj vrti okoli prsta in me s svojimi ljubkimi kretnjami tako razoroži, da je ne morem pustit jokat? Hmmm … Kaj pa ti misliš, da je prav? Kakšne so tvoje izkušnje? Res bom vesela tvojega mnenja in izkušnje.
Mila nosi hlačke Oblekca, odejico z napisom Mila in posteljno obrobo (kitka) pa so izdelali pri Fensifilc-u.
Set fotografij – oblaček, podatki o rojstvu in verz – so izdelali pri SuperŠik.
Foto: Katarina Veselič
