Minuli vikend sem res veliko pekla. Priprava zdravih sladic me je v zadnjem času povsem okupirala in priznam, da je to eden izmed najboljših načinov, s katerim premagujem stres. Za nekaj minut se potopim v svet zdravih živil, se sproti izmišljujem novih receptov in se učim, kako reagirajo med seboj. Do nedavnega nisem bila namreč ravno najboljša kuharica in vse, kar počnem v zadnjih tednih v kuhinji, je zame povsem novo. Očitno se v meni prebuja gospodinja, bodoča žena in morda mami, ki želi svoji družini kdaj pa kdaj tudi kaj zdravega pripraviti 🙂 Ne vem, čemu bi sicer lahko pripisala vso to zagnanost. Na drugi strani pa je močan tudi moj sladkosnedi karakter in če mu želim ugoditi brez občutka slabe vesti, se moram znati obrniti tudi v kuhinji. Nekateri sicer pravijo, da tudi z zdravimi sladicami ne gre pretiravati in tega niti ne počnem, ampak priznam pa, da vse, kar nastaja v moji kuhinji, zaužijem povsem brez slabe vesti. Morda tudi zato, ker me moje sladice nikoli ne obtežijo, me ne napihnejo … ko jih pojem, v želodcu ne čutim nobene težke kepe, nikakršnega občutka zapacanosti.
Vedno, ko zagledam pito, se mi zasvetijo oči. Ker se klasičnim sladkim pecivom in torticam že nekaj let izogibam, pite kljub mikavnemu izgledu tako že dolgo nisem jedla. Minuli vikend pa sem se odločila, da jo pripravim “po svoje”. Najprej sem se lotila testa. Stopila sem maslo in ga penasto umešala s sukrinom, v zmes sem nato dodala še jajce, kislo smetano in ščepec soli, čisto na koncu pa še mlete lešnike. Pekač sem namazala z maslom in testo prerazporedila po njem v obliki skodelice (na robovih sem ga prerazporedila malo višje in tako pripravila prostor za nadev).
Testo sem pekla približno 45 minut na 180°C, v tem času pa sem v lešnikovem napitku pripravila mandljev puding po receptu na vrečki. Neverjetno, kako lepo diši! Mmmm … 🙂 Ves čas sem ga mešala in ga po hitrem postopku ohlajala. Ko se je testo speklo, sem skoraj ohlajen puding prerazporedila po testu in vse skupaj postavila na hladno.
Medtem sem pripravila še borovničev nadev. Domače (zmrznjene) borovnice sem segrela in vanje vlila želatino. Mešanico sem prelila po ohlajene pudingu in vse skupaj ponovno postavila na hladno.
Zdravo in lahko borovničevo pito sem postregla šele dobro ohlajeno. Testo je sprva malce bolj trdo in hrustljavo, naslednji dan, ko se prepoji s sestavinami, pa postane dobrega “piškotastega” okusa. Vsekakor bom recepturo ponovila, a v mislih se mi že podijo ideje o še bolj zdravi in proteinsko še bolj bogati različici. Dober tek! 🙂
