V zadnjem mesecu sem kar malce poniknila, mar ne? Zame je bil minuli mesec zagotovo mesec sprememb in začetek nekega novega obdobja, po katerem sem sicer že kar nekaj časa hrepenela, a so se mi ob vsem skupaj kljub vsemu zatresla tla pod nogami.
Najprej sem zamenjala službo in najbrž se lahko strinjaš, da je menjava službe, pa četudi je delo natanko takšno, kot si si ga od nekdaj želel, eno izmed najbolj stresnih obdobij v življenju. Do sedaj tega nisem tako dojemala, a zadnja izkušnja je bila takšna. Morda tudi zato, ker sem sedaj mama in z vsako spremembo v svojem življenju vplivam tudi na svojega otroka in nenazadnje vso družino. Usklajevanje v kombinaciji z vsemi novostmi in sprejemanjem vrste informacij, ki jih natrosi novo delovno mesto, pa je precej utrudljiva reč. A sedaj smo se ujeli in je vse skupaj več kot super.
A prelomnica, ki je v zadnjih dneh korenito spremenila naš vsakdanjik, je bil začetek konca dojenja. Na Instagramu vas je kar veliko mamic, ki prav tako razmišljate o tem koraku, povprašalo, kako sva z Darjanom pristopila k temu, zato sem se odločila, da temu namenim nekaj več besed tudi na blogu. Najprej sem z dojenjem prekinila ponoči. Za nekaj noči sem se umaknila iz spalnice in prespala v drugem prostoru, saj so mi mnoge mamice rekle, da se je pri njih to izkazalo kot najboljša metoda in je otrok kaj hitro pozabil na dojenje, hkrati pa je bilo tudi spanje po dveh ali treh nočeh občutno boljše. Pri nas se žal to ni tako gladko razpletlo. Mila se je kljub vsemu veliko zbujala in hitro je postalo jasno, da bo potrebno z dojenjem narediti konec tudi podnevi. No, saj ne da za to ne bi bil pravi čas, a kljub vsemu …
Ne glede na to, kako strastna zagovornica dojenja sem in sem želela v tem vztrajati kar najdlje, sem v zadnjem času ob dojenju začutila stisko. Ni mi bilo več prijetno, saj se je Mila začela vsega skupaj preveč dobro zavedati, me grabiti za oblačila in, malo da ne, slačiti, kadarkoli in kjerkoli si je zaželela crkljanja. Velika deklica kot je, je bila zame preprosto prevelik zalogaj. Kljub temu pa se zlepa nisem mogla odločiti za konec čudovitega obdobja in te edinstvene povezanosti. Zakaj? Ker sem v zadnjem času imela občutek, da sem v njenih očeh samo duda, vse ostale reči dobi drugje. “Če preneham dojiti, bom ostala še ob to. In kaj bom potem?” so bile misli in vprašanja, ki so mi švigala po glavi in mi nikakor niso dala miru, kaj šele motivacije, da naredim spremembo.
Mejnik v moji glavi je postavila družinska terapevtka, s katero sva se naključno zapletli v pogovor na to temo in mi omenila, da je dojenje sicer izjemno pozitivno v otrokovem prvem letu življenja. Ko pa otrok prične sam jesti in ima zobe, s katerimi lahko dodobra žveči hrano, res ni več potrebe po dojenju. Še več! Za njegov socialni razvoj je boljše, da se temu nekako naredi konec okoli enega leta starosti. Bolj kot sem opazovala Milo, bolj sem se strinjala z besedami terapevtke, saj njeno crkljanje na mojih prsih ni imelo več nobenega smisla. Dan D je bil pri nas 25. marec. Ja, materinski dan sem si izbrala za dan, ko sem prekinila z dojenjem, in priznati moram, da je bil to eden izmed najbolj ganljivih dni v mojem življenju.
Nisem vedela, kaj lahko pričakujem, a z Darjanom sva se pripravila na najhujše. Na metanje po tleh, na veliko histeričnega joka, na živčno vojno. Na srečo ni bilo tega. Upoštevala sem nasvet terapevtke. Ko je Mila prišla do mene, da bi se dojila, sem ji razložila, da je velika punca in da tega ne bova več počeli. Seveda je jokala, a z Darjanom sva počela svoje reči, Mili pa dovolila, da je žalostna, ker ima vso pravico, da izrazi svoja čustva. Precej hitro se je tudi ona zamotila s svojimi igračkami. Čim je prišla k meni ponovno preizkusit srečo, sem jo seveda vzela k sebi in jo objela (ignoriranje in zavračanje otroka tukaj ne pride v poštev), a bila močna in nikakor nisem popustila.
Zvečer sem se odločila, da jo bom dala jaz spat. Navajena je bila, da zaspi med dojenjem, zato je bila prvi večer začudena, kaj se dogaja. Malo je zajokala, a ko sem ji vnovič razložila, da je velika punca in ne dojenček, je odgovorila, kot bi ji bilo vse kristalno jasno: “Ja, mamica, ja …”. Kljub vsemu sem ji dala na izbiro, da zaspi v mojem objemu ali v svoji posteljici. Izbrala je objem. Ko sem jo želela položiti v posteljico, misleč, da je zaspala, je nežno rekla: “Še malo, mamica.” Privila se je k meni in to me je ganilo. Še bolj ganljivo pa mi je bilo, ko mi je čez nekaj trenutkov rekla: “Postelica,” in s prstkom pokazala, da bi šla v posteljico. Zaspala je in me napolnila s ponosom. Vse skupaj je šlo veliko bolj gladko, kot sem pričakovala. Namesto Mile sem od ganjenosti, ponosa, sreče, pomešane s kančkom bridkosti, da je zdaj čisto zares konec “dojenčkastega” obdobja, v kuhinjo v Darjanov objem prijokala jaz.
Po mesecu dni lahko rečem, da sedaj končno prespimo noči in da počasi padamo v nek ritem. Kar se tiče skrbi, ki sem jo nosila v sebi, da po koncu dojenja Mili niti duda in uteha za crkljanje več ne bom, pa je vse skupaj nesmiselno. Sedaj si deliva zares čudovite trenutke. Branje pravljic, risanje, igra, petje pesmic … vse skupaj je dobilo povsem nove razsežnosti in skupaj preživljava veliko bolj kvaliteten čas in zares prijetne trenutke. Neskončno srečna sem, da je tako, hkrati pa ponosna, saj vem, da je dojenje dota za življenje – Milino in moje.
Nastopilo je tudi obdobje, ki me bo tudi v modnem smislu malce razbremenilo, saj ne bom več požrešno hlastala za krasnimi izdelki, ki omogočajo subtilno dojenje, kljub vsemu pa majica za dojenje s pentljo, ki sem jo oblikovala v sodelovanju s šiviljstvom Oblekca, ostaja in jo brez težav naročiš na Instagram ali Facebook profilu šiviljstva Oblekca. Jaz jo bom zagotovo nosila še naprej – a tokrat v kombinaciji s petkami, suknjičem in kot del svojega “pisarniškega” sloga. 😀
Nosim:
Majico za dojenje Oblekca x Love, Eva
Hlače Mango
Nahrbtnik Ara
Sandale CCC
Foto: Nike Koležnik
