Biti mamica je vsekakor izziv. Ko enkrat ženska pridobi ta naziv, se življenje obrne na glavo. Da se razumemo, tudi in predvsem v dobrem smislu. Kaj sem s tem nazivom pridobila jaz? Čudovito deklico, v prvi vrsti, z njo pa nek občutek za odgovornost, red in disciplino. Tukaj mi sicer še precej manjka, saj se dnevna rutina z otrokom precej spreminja. Kakorkoli skušam uvesti rutino, se ta po nekem času obrne in smo z lovljenjem na začetku. Nekoč sem nekje prebrala, da rutine z otrokom praktično ni in moraš biti vedno pripravljen na spremembe. Učim se, da me te ne vržejo s tira. Poskušam biti mirna v vsaki situaciji, poskušam se prilagoditi vsakemu trenutku in vedno odreagirati na ljubeč način. To je vsekakor trening, včasih tudi za živce, a sem tako ponosna nase, ko ne vzkipim, pač pa se spustim k Mili, se usedem z njo na tla in jo pomirim ali pa njen glasen jok spreobrnem v glasen smeh.
No, vsem naglim spremembam navkljub pa nekaj ostaja nespremenjeno. Lač’n si ful drugač’n in pri otroku ta rek še kako drži. Imeti konstantne obroke je pravilo številka ena za nasmeh na obrazu otroka. Trudim se (in tukaj mi je v veliko pomoč Milina babica), da ima Mila konstantne in raznolike obroke. Veliko sveže in sezonske hrane, topli obroki, domače sestavine. Čeprav kdaj poje tudi kak košček mesa, imam občutek, da ji veliko bolj prijajo vegi meniji. Riž, proso, ajda ali kuskus z zelenjavo so jedi, s katerimi pri moji hčerki ne moreš zgrešiti. Juhe in jedi na žlico so njena specialiteta številka ena, makaroni, tisti majhni polžki, so dovolj slastni tudi, če so samo kuhani v malce osoljeni vodi. Otroški okus je res nekaj fascinantnega. Od sadja so ji trenutno ljube mandarine. “Še, še,” se sliši iz njenih ustk, ko ji lupim mandarino in ji podajam košček za koščkom, ona pa s slastjo srka sok iz aromatičnih mandarin iz Neretve.
Sveža in lahka hrana je, torej, pri nas trenutno najbolj aktualna in to je vsekakor zelo po mojem okusu. Tukaj ne bi spreminjala ničesar. Razne prigrizke za na pot tako brez težav pripravim v posodice in gospodični postrežem, ko nakaže, da je lačna. S tem nekako v splošnem nimam težav, a v zadnjih dneh, ko ji rastejo zobki, pa je Mila pri izboru hrane precej izbirčna. Še vedno ji paše osvežujoča hrana, a tokrat, raje kot grize, srka. Ko se tako odpraviva na kak potep, si zadevo olajšam (od kar delam, čas ni ravno na moji strani in se mi vedno mudi) in v torbico vržem vrečkico sadne Frutkove kašice – bodisi z dodatkom jogurta bodisi z žitaricami. Mili sta oba okusa všeč in tega obroka nikoli ne zavrne, pač pa veselo kaže s prstkom, da bi to jedla, hkrati pa okusno malico z veseljem deli tudi s svojimi mehkimi prijateljčki zajčki. Zanimivo ji je, ker lahko kašico je sama, ne da bi se umazala, in se na takšen način počuti tako samostojna in velika. Fino se ji zdi, ko lahko kašico po nekaj požirkih zapre, jo odloži v košarico svojega poganjalčka in si jo po nekaj krogih po dvorišču ponovno postreže.
A ne samo Mili, priznam, da je vse skupaj všeč tudi meni. Najprej sestava: brez dodanih sladkorjev, brez glutena in z veliko C vitamina. KUPIM! Potem pa je tukaj še priročna embalaža. Morda bom zvenela kot lena mami, a včasih si res rada vzamem “u easy” in preprosto ne ljubi se mi s seboj vlačiti gore prtljage. S seboj lahko vzamem zgolj to kašico, nič pribora ali drugih pripomočkov za shranjevanje, v kolikor Mila celotne kašice ne poje naenkrat.
A ne le, da je praktična, embalaža je zahvaljujoč potiskom tudi zabavna in Mili precej zanimiva: ob njej spoznava barve, čeblja z miško in ježkom in, medtem ko upravlja s pokrovčkom in sama stiska kašico v usta, razvija motoriko in samostojnost pri hranjenju. Prav fantastično se mi zdi, ko se lahko iz ene preproste malice z malce domišljije razvije cel dogodek.
Mila nosi kapico Milovi, vozi poganjalček Kinderfeets in hrani zajčke JellyCat – vse iz Malih zakladov.
Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Fructal.
Foto: Tina Medvešček
