Spomini na moje otroštvo so precej živi in, na srečo, prekrasni. Velikokrat mi misli odplavajo v obdobje, ko smo se s prijatelji igrali skrivalnice po vsej vasi, skakali skozi gumitvist ali pa ob deževnih dneh skupaj gledali risanke in upajoče gledali skozi okno, kdaj bo prenehalo in se bomo spet lahko odpravili ven brcat žogo ali z rolerji igrat hokej. Imela sem srečo, priznam. Bili smo skupina neločljivih prijateljev in nekaj najhujšega je bilo, ko so nas starši poklicali na kosilo in smo se morali za eno uro posloviti. Čeprav nas je življenje zdaj malce razkopalo in živimo vsak po svoje, pa se ob naključnih srečanjih radi spomnimo otroških dni. A zame obstaja še ena oseba, ki se je vedno znova spominjam s toplino v srcu in žarom v očeh. Moj dedek. Bil je strog, s pogledom izpod čela, ampak jaz sem bila njegova punca. Njegova Evčka. Meni je večkrat pogledal skozi prste in za moj nasmeh na obrazu potrpel marsikatero traparijo. Bila sem vesela punčka, polna energije, najraje od vsega pa sem plesala. Plesala na Čuke. Občasno tudi na Hajdi, prepričana sem bila, da je Andrej Šifrer Uspavanko za Evo napisal zame, zato brez te pesmice nisem mogla zaspati, ampak totalno nora sem bila samo na Čuke. Imela sem njihove kasete in brez njih nisem šla nikamor.
Tako je bilo tudi tistega četrtka. “Evčka, greš z mano v trgovino,” me je vprašal dedek, jaz pa sem mu odgovorila: “Grem, če lahko s sabo vzamem kaseto Čukov in jo med potjo poslušam.” Seveda mi je dovolil in Čuke sem vrtela na maksimalno jakost. Verjamem, da so dedka od glasnosti bolela ušesa, ampak je potrpel. In ko sva opravila nakup in se vrnila domov, mi je rekel: “Evčka, ko boš zrasla, te bom pa peljal na njihov koncert.” Jasno, da sem se tega močno veselila in veselo novico razbobnala vsem prijateljem. V naslednjih dneh dedka nisem nič videla, v ponedeljek pa ga je med delom v gozdu zadela srčna kap. Smrt na mestu.
Jasno, življenje je šlo svojo pot. Spomin na dedka je še danes živ in močan. Ampak 12 let po njegovi smrti se je zgodil čudež. Med hostesnim delom v Supernovi sem spoznala Čuke in se z njimi precej hitro ujela. Med delom sem poplesavala na njihovo glasbo in otroški spomini so spet oživeli. Dobro leto po opravljenem hostesnem delu pa me je kontaktiral Matjaž Končan, klaviaturist Čukov, in me vprašal, ali bi sodelovala pri njihovem spotu. Jasno, da sem potrdila in si rekla: “Dedek, si to ti naštimal? Namesto obljubljenega koncerta?”
Čez nekaj dni je nastal spodnji videospot za pesem 100 km/h. Spot je hudomušen, a še bolj zabavno je bilo snemanje. Neverjetno, kako hitro smo se ujeli! Na to snemanje sploh nisem gledala kot na delo, pač pa kot na ponovno srečanje z bližnjimi ljudi, s katerimi sem bila nekoč zelo povezana, potem pa so nas življenjske poti razdvojile in nas ponovno združile po mnogo letih.
Čeprav mi je bil že nastop v tem spotu v izjemno čast, pa sem čez približno tri mesece doživela ponovni šok s klicem Jerneja Tozona: “Živjo Eva, kaj boš počela v soboto?” Odgovorila sem mu: “Ne vem, ti mi povej.” Povabil me je na snemanje spota za pesem Zakaj se me dotikaš, če me nimaš rad in na snemalni trak se je že čez nekaj dni zapisal še en izdelek, ki me bo spominjal na zame najboljšo skupino, na brezskrbno otroštvo in na mojega dedka. Vabljeni k ogledu!
