Včasih si rečem: “Hvala bogu za Facebook!” V teh dneh me je ta spletni družabnik spomnil na izjemne čase. Ne morem verjeti, da je že 8 let, od kar se je to dogajalo! Dovolite mi, da vam kaj več povem o tem in se skupaj z vami vrnem v prekrasno obdobje svojega življenja.
Imela sem srečo, da sem se z manekenstvom začela ukvarjati še takrat, ko so med ljudmi nekako vladali normalni odnosi. Vrednote so nekaj pomenile. Prijateljstvo je bila preprosta reč v stilu “z ljudmi se zaštekaš, se družiš, zabavaš in v nekem trenutku ugotoviš, da jih imaš rad kot svojo družino”. Da sem to magično energijo začutila tudi med manekenskimi kolegicami in kolegi, sem najverjetneje ulovila zadnji vlak. In kaj je bilo tisto, kar nas je najbolj povezalo? Potovanja … S takrat vodilno modno agencijo (ali vsaj eno izmed njih) Bronz smo prepotovali velik del sveta, nekajkrat nas je pot zanesla tudi v Barcelono na sejem mode Bread & Butter, kjer nas je ekipa fantov in deklet delala modne revije za Christiana Audigierja. Pustimo to, da so bile modne revije za zdaj že pokojnega modnega insajderja pravi spektakel. Na modni brvi je vladala zabava, edino pravilo, ki smo ga dobili pred sprehodom po pisti, je bilo, da je dovoljeno vse. Na pisti smo plesali, se smejali, drug drugemu ponagajali … prav nič nenavadnega ni bilo, če je fant dekle nepričakovano dvignil v zrak … dogajali so se celo poljubi … Scen, ki so se odvijale na pisti, se še danes radi spominjamo in ne redko se na njih iz srca nasmejimo.
A še bolj kot tistih nekaj minut na pisti so bila nepozabna druženja v zaodrju pred revijo in pa trenutki, ko smo delo opravili in si vzeli čas zase, za druženje na plaži, za shopping in večerno zabavo v najboljših klubih. Takrat so nastajali najboljši in najlepši spomini, ki jih težko strnem z besedami. Telefonov s fotoaparati tudi ni bilo in takrat s tem, da moramo vse pofotografirati in objaviti na družabnih omrežjih, res še nismo bili tako obremenjeni. Ampak verjemite mi, da je vse še kako živo.
Funkcionirali smo kot velika družina. Mar nam je bilo, kako se počutimo in kaj si nekdo želi. Poskrbeli smo, da je čas, ki ga preživljamo skupaj, vsem pisan na kožo. Skupaj smo se ga napili (ups!), opravili najboljše shoppinge, raziskovali mesto, si večkrat na dan privoščili kavico v Starbucksu, preplesali noči in se po dveh urah spanja vrnili na set, kjer nas je številčna ekipa čakala, da nas pripravi na dva šova – dopoldanskega in popoldanskega. Običajno smo šli v Barcelono za 3 do 4 dni in oddelali po dve reviji na dan. Drug drugemu smo se smejali zaradi podočnjakov, ki jih zaradi prežurane noči ni prekrila niti tona pudra, se med pavzo zleknili drug na drugega in uživali v španskem soncu.
Takrat nas je bila večina javnosti nepoznanih oseb, danes je drugače. Le kdo ne pozna Sabine Remar, Jane Koteske, Taija Tokuhise, Iryne Osypenko Nemec, Natalije Osolnik, Karin Škufca, Mance in Ize Simšič, Saše Omerovića, Nadiye Bychkove, Brine Knaus, Sandre Marinović? Naše poti so se od takrat do danes malce razšle, vidimo se manj pogosto, ampak nekako smo mi, ki smo skupaj potovali, precej bolj povezani. Še vedno si med seboj pomagamo, se podpiramo pri kariernih vzgibih in verjamemo drug v drugega. Sabina bo zame vedno super punca, Jančica eno veliko sonce, ki te v trenutku spravi v dobro voljo. Je dekle mnogih talentov: lahko vam sešije obleko, prenovi stanovanje, vodi prireditev ali pripravi stajling, da padeš dol. Pozna kdo boljšo plesalko od Nadiye? Nope! 😀
Karin je izvrstna prijateljica, ki zna poslušati in pomagati. Hvala ti za vse, draga moja***ti že veš, zakaj! Povsem se je vrgla v make-up in na tem področju se res izvrstno znajde. Brinči živi v Milanu, ampak je za marsikateri nasvet vedno na razpolago na Facebooku. Takrat ni uveljavljena DJka ali obraz znamke Champion, pač pa moj dragi Brinzl, ki ga moraš imeti rad. Iryna je postala poročena gospa, žena politika in komentatorka v šovu Gostilna išče šefa, ampak zahvaljujoč vsem pogovorom, ki smo jih imele na potovanjih, vedno pride do mene in vpraša: “Eva, si v redu? Ješ kaj? (takrat sem bila namreč zelo vitka in hrana ni bila ravno moja prijateljica)” 😀 Saša je od takrat postal očka, se malo umiril in postavil prioritete, ampak njegov “Kje si, žverca?” vsakič, ko se snidemo, je neprecenljiv. Poročila se je tudi Natalija, Manči in Iza sta postali mamici in pravnici. Taiji pa … oh, ko sem ga spoznala, je imel 36 let, jaz pa 20. Od takrat ga kličem moj oči, on pa mene hčerka 🙂 🙂 🙂 Te vezi pač ne moreš pretrgati … Punce in fantje, Evči vas ima rada. Hvala za prelepe spomine!
