Več kot dva meseca je že, od kar se je rodila Mila, jaz pa ti o tem dogodku nisem povedala še čisto nič. Občutek imam, da ti to skorajda dolgujem, glede na to, kako zvesto si me spremljal/a v času nosečnosti in me tolažil/a, ko sem imela napade panike in strahu pred novim izzivom in predvsem porodom. Ko zdaj gledam nazaj, sta nosečnost in porod v resnici “mala malca” v primerjavi s tem, kar jima sledi, čisto vse pa je na svoj način sanjsko in težaško opravilo hkrati. Porod, porod … Zaradi njega sem imela nočne more vse od maja, jokala sem, ker mi ni bilo jasno, kako bom spravila nekaj tako velikega ven. Prav nobena beseda v stilu “Če so preživele vse, boš pa tudi ti” me ni potolažila. V poletnih dneh sem prebirala le knjige, ki so mi približale različne izkušnje poroda ter mi predstavile dihalne tehnike kot pomoč predihavanja popadkov in sproščanja. Šele s pomočjo literature sem se nekako spoprijateljila z idejo, da bom šla rodit in da bom zmogla. Še več … Začela sem verjeti, da bom zmogla Milo spraviti na svet naravno, čeprav sem se pred tem poigravala z idejo o epiduralni anasteziji. V glavi sem si sicer naredila scenarij, kako bom doma ob pomoči moža predihavala popadke in se, čim kasneje kot bo možno, odpravila v porodnišnico. A saj veste, kaj pravijo: Človek obrača, Bog obrne.
23. avgusta ob približno 14h, več kot dva tedna pred rokom, sem sedela za računalnikom, pisala vsebine za septembrsko številko revije Grazia in snovala še eno objavo za blog, ko sem med rahlim premikom na stolu začutila večji izcedek med nogami. “Čudno!” sem si mislila in pisala dalje, a čez nekaj minut se je situacija ponovila. “To je znak, da situacijo preverim na WC-ju,” sem si rekla, vstala in na mestu se je, sredi dnevne sobe, po nogah v slapu ulila voda. “Začelo se je! Ooooo, moj bog!” sem panično kriknila in v isti sapi klicala moža, naj hitro pride iz službe.
Ko je prišel, sem imela že pripravljene reči za odhod v porodnišnico. “V Postojno?” me je vprašal. “Seveda, v Postojno,” sem odločno potrdila in ne bi se mogla bolje odločiti. Po CTG-ju, ultrazvoku in ostalih pregledih so mi potrdili, da je voda odtekla, a nisem še nič odprta, zato se porod najbrž ne bo še kmalu pričel. “48 ur boste ostali na opazovanju. Če se do takrat ne bodo začeli popadki, jih bomo sprožili,” mi je povedal prijazni ginekolog in mi svetoval, naj se čimveč sprehajam in na ta način spodbudim popadke. Tako sva se z možem odpravila na sprehod po Postojni. Opravila sva še en nakup za Milo, saj me je zagrabila panika, češ da bo zdaj ven prišla tako majcena, da zanjo nimam nič primernega za obleči. Na koncu sva pristala na festivalu Zmaj ‘ma mlade (kako ironično, mar ne?) in tam preživela večji del zadnjega večera v dvoje. Ko sem se vrnila v sobo in se je mož odpravil domov, sem se ponovno lotila službenega dela za računalnikom in čakala na vnovični CTG pregled ob 23h. Do takrat so se že začeli pojavljati rahli, a meni do tedaj nepoznani krči. “Je to začetek ali zgolj lažni alarm?” sem vprašala babico, ki mi je naredila CTG. Rekla je, da nisem še nič odprta in da naj si odpočijem, zjutraj pa bomo nadaljevali s pregledom. Ko sem se vrnila v sobo, so krči postajali vedno bolj intenzivni in pogostejši, bolečina pa vedno večja. Bila sem trmasta in skoraj tri ure predihavala popadke sama, v resnici pa niti nisem vedela, ali so to popadki ali ne, glede na to, da mi je bilo rečeno, da vse kaže, da ne bom še kmalu rodila. Okoli 2.30 ponoči nisem zmogla več tavati v nevednosti. Prosila sem, naj me še enkrat pregledajo. “Res se je začelo. 4 cm ste odprti. Boste poklicali moža?” mi je rekla prijazna babica, medtem ko sta se meni glas in telo tresla, kot da bi me napadla mrzlica. Kakšen adrenalin! Kakšna bolečina! Kakšni čudni občutki! Lepi, nepozabni, neznosno boleči. Po opravljenem klistirju me je babica pospremila v porodno sobo, kmalu zatem je prišel k meni tudi Darjan. Občutek za čas sem izgubila. Mislim, da je bila ura nekje 4.00. Bila sem v popolnem transu. Počutila sem se kot mokra cunja, neznosno utrujena od bolečine, hkrati pa sem nekje v sebi imela tudi ogromno moči. Govorila sem, da ne morem več, jokala, hkrati pa zavračala pomoč, saj sem globoko v sebi čutila, da bom zmogla. Ob iztisu glavice je bila bolečina največja, občutek, da grem na dva dela, je bil res močan in najbrž poznan vsaki mamici, a v veliko olajšanje mi je bilo, ko mi je babica rekla: “Frizura je že zunaj. Oči, pridite pogledat!” Ko mi je Darjan potrdil, da ima najina punčka laske in da imam do konca res še malo, sem v solzah zbrala še toliko moči, da sem v še nekaj potiskih spravila najino punčko ven in solze bolečine in strahu so prerasle v solze sreče in ponosa, ko mi je babica Milo položila na trebuh. 55 cm. 3640 g. 33 cm obseg glavice. To je bila Mila ob 7.50 uri v četrtek, 24.8.2017. In to je trenutek, ki šteje. Vse ostalo bom pozabila.
“Gospa, nič niste strgani. Odnesli ste jo brez šivov!” me je z naslednjimi besedami pomiril ginekolog. “Kako prosim?” sem začudeno vprašala. Nič mi ni bilo jasno, saj sem po vsem strahu, ki me je spremljal vso nosečnost, pričakovala tudi to in tega sem se res zelo bala. Ne znam opisati, kako zelo hvaležna sem za to porodno izkušnjo. Da me je babica pazila in mi s svojo profesionalnostjo prihranila dodatno bolečino, hkrati pa mi dala vedeti, da sem ji, čeprav sem bila najbrž že njena 300. nosečka, pomembna. Še enkrat hvala osebju porodnišnice Postojna za krasne 4 dni pod njihovo oskrbo, za pomoč, ko se mi je še ves dan po porodu neznosno vrtelo, za nasvete, za prijaznost.
Foto: Katarina Veselič
