Nosilke, nosilke … Vedno sem govorila, da otroka v tem pa že ne bom nosila. Tako okorno se mi je zdelo vse skupaj, nikakor v mojem stilu. Še preden sem rodila, me je kontaktirala bivša cimra Nina, ki vodi spletno trgovino Moj škratek, osredotočeno na nosilke. Vprašala me je, ali bom otroka nosila v nosilki in mi ponudila, da me pride, čim se Mila rodi, obiskat in mi predstavit ponudbo nosilk. “Skupaj bova izbrali takšno, v kateri bo Mila popolno nameščena, z ustrezno podporo glavici, hrbtenici in nogicam,” je rekla. Priznam, da sem kar malo skeptično potrdila srečanje in si mislila, da bom samo občasno, ko bo res nujno, zgolj za premostitev krizic, zadevo tudi uporabila. Kaj kmalu se je ta nujna situacija pojavila vsakodnevno – večkrat dnevno. Mila pač ni marala vožnje v vozičku, jaz pa sem ena tistih mamic, ki je rada zunaj, med ljudmi, mobilna …
Ko sem le nekaj dni staro Milo med Nininim preizkušanjem nosilk skušala namestiti v različne nosilke, se je krčevito upirala. Bila sem prepričana, da ji je zares neudobno. Nina me je tolažila, da je za Milo nosilka nekaj novega, položaj ji je tuj, lahko tudi, da je utrujena in naj me ta reakcija nikakor ne prestraši. Ampak me je in Mile kar nekako nisem takoj dala v nosilko. Mi je pa Nina svetovala, naj Mile v nosilko nikoli ne dajem na silo in da priporoča, da nosilko otrokom približamo postopoma, če jo takoj ne sprejmejo. Čez nekaj dni smo z družbo sedeli na kavi in prijateljica, ki ima več izkušenj z nošnjo otrok v nosilkah, mi je svetovala, naj Milo položim v nosilko in nekaj minutno upiranje premostim z rahlim pozibavanjem. To sem storila. Mila je po nekaj minutah trdno zaspala, zbudila pa se je pomirjeno in dobre volje. In od tistega trenutka je bila nosilka moja rešiteljica, najboljša prijateljica in sploh edino sredstvo, s katerim sem se lahko z Milo odpravila ven, na daljši sprehod, na umirjeno kavo, po nakupih. Prvo polovico Milinega prvega leta sem, torej, prenosilkala in ne prevozičkala, ob tem pa dobila nemalo vprašanj, povezanih z uporabo nosilke.
Najbolj pogosto vprašanje, ki me je tudi najbolj plašilo, je bilo, ali ta otrok sploh lahko diha. To mi je bilo vedno grozno in ves čas sem preverjala položaj Miline glavice, ust in noska. Seveda je v nosilki sladko spala in težave z dihanjem nikoli niso bile prisotne, je pa vsekakor potrebno paziti, v kakšen položaju ima otrok glavico in da dihala niso prekrita s kakšnim materialom. Meni je bilo, recimo, fino, ker sem bila z nosilko tudi pozimi ves čas zunaj. Morda je mene kdaj zeblo, a Mila je bila ves čas topla, ni vdihavala mrzlega zraka in posledično nismo imeli nikoli težav s polnim noskom. Drugo vprašanje pa je bilo povezano z udobjem, a jaz vanj nikoli nisem dvomila. Vse raziskave kažejo, da je novorojenčku udobno, ko se stiska k mamici, čuti njen utrip, dihanje, kožo … Pomembno je, da izberemo nosilko, ki se do popolnosti prilega otroku in nudi podporo glavici, hrbtenici in nogicami v vsakem razvojnem stadiju. Ko je bila Mila še novorojenček, sem, seveda, zelo pazila, da ima hrbet in glavico dobro podprto, kar pomeni, da je bila v nosilki vedno obrnjena proti meni, z nogicami, podprtimi do kolen in rokicami pred seboj. Nina me je med prvim obiskom opozorila, da moram Milo nositi tako visoko, da ji lahko dam lupčka na glavico, v nosilko pa mora biti pritrjena tako, da v njej ne visi, pač pa je prilepljena ob moje telo in na njeno hrbtenico ni nikakršnih pritiskov.
Velikokrat prejemam tudi vprašanja, kako dolgo je lahko otrok v nosilki in ali morda nimam Mile predolgo v njej. S tem sem si veliko belila glavo, saj preprosto nisem vedela, kaj storiti. Mila se mi je zdela v nosilki srečna, pomirjena, sladko je spala. Čim sem jo poskušala odložiti, se je zbudila in zapadla v krčevit jok. Verjela sem teoriji, da je, torej, čas nošenja otroka v nosilki odvisen od počutja starša (nenazadnje je za daljšo nošnjo potrebna tudi mamičina vzdržljivost) in od želja in potreb otroka. Izbila sem si iz glave, da je to lahko le 45 minut na dan in preprosto nosilko uporabljala namesto vozička, dovolila, da se Mila v njej in neposredno ob meni kvalitetno naspi in pomiri.
No, in ravno to je v resnici bistveno, zakaj sem nosilki kljub začetnemu odporu ponudila priložnost. Nosilka ni le praktična iz vidika mobilnosti, pač pa ima številne psihološke koristi tako za otroka kot tudi za mamo. S tem, ko je otrok ob svoji mami in jo čuti podobno kot v maternici, so zadovoljene njegove primarne potrebe. Mama ga preskrbi s hrano in gibanjem, kar pozitivno vpliva na njegov nevrološki razvoj, na razvoj prebavil in mišičnega tonusa, pa tudi podpira zdrav razvoj hrbtenice. Ne vem, ali je res nosilka kaj vplivala na to, a Mila je gibalno precej spretna deklica, shodila je pri 10ih mesecih, danes, pri 13-ih mesecih, pa teče, pleše in poskakuje, je izredno dojemljiva in ima občutek za ritem (z njo v nosilki sem res veliko preplesala in prehodila, saj jo je to pomirjalo, tudi v času krčev v prvem tromesečju). Nosilka mi je, torej, pomagala premostiti marsikatero jokajočo uro, na ta način pa sem se neverjetno povezala z Milo in ob tem stiskanju z njo doživela prav poseben občutek materinske sreče. Marsikdo mi je očital, da jo bom na ta način razvadila in priklenila samo nase. V nekem obdobju, še do pred kratkim, je to res držalo in bala sem se, da sem korenito zafrknila, ko sem verjela teoriji, da otrok v prvem letu za osebnostni razvoj z zdravo mero samozavesti in zaupanja v zunanji svet potrebuje le veliko ljubezni, odcepitev pa se bo na ta način zgodila povsem naravno. Na srečo se je ravno to tudi zgodilo. Mila je iz dneva v dan bolj samostojna deklica, v vrtcu pravijo, da je prava svetovljanka, odprta in igriva, le začutiti mora, da je na varnem. Da se razumemo: načinov, kako otroku izkazati ljubezen, toplino in varnost, je več, jaz le pravim, da sem svoj način našla tudi s pomočjo nosilke, si z njo olajšala marsikateri trenutek v preteklem letu in ji posledično pripisujem nemalo pozitivnih vplivov.
Z Milo uporabljava nosilko ERGOBABY ADAPT. Več o njej: mojskratek.si/izdelek/ergobaby-adapt-nosilka/
Za balone na fotografijah se zahvaljujem trgovini Magic Shop BTC.
Foto: Sandra Vidmar (Moja galerija)
