Pred kratkim sem se sprehodila skozi album Milinih fotografij. Živo se še spomnim lanskega decembra, ko je bila stara komaj štiri mesece, in le stežka dojamem, kako hitro se je obrnilo leto in kakšna deklica je postala v tem času. Tako velika in močna je že, hkrati pa je tako čutna in željna moje pozornosti kot včasih. Seveda ji je ne morem več dati toliko kot leto dni nazaj, na žalost, in ona to pogumno sprejema, s svojim navihanim karakterjem ves dan zabava babico in dedija, ne malokrat ne spusti niti solze, hkrati pa po njenem objemu, vsakič, ko pridem domov, vem, da me pogreša. Takrat bi mi v nekaj minutah želela pokazati vse norčije dneva, mi lepi lupčke na lica, name zvali vso tesnobo in trmo, nekaj minut pred spanjem se pred menoj nekajkrat do solz nasmeje in zjoka. A veš, kaj pa je tisto, kar najprej naredi? Zdaj je že tako velika, da me kar sama odpelje do kavča, mi pokaže, da se moram usesti, saj je končno nastopil njen trenutek, ki ga je čakala ves dolg dan – dojenje.
Aha, da se vrnem k fotografijam. Listanje albuma mi je zaustavila fotografija, na kateri z Milo na predbožični večer med dojenjem pozirava z Milestone kartico v rokah, na kateri piše “Moja prva božična večerja”. Fotografija je nastala precej spontano, ni najboljša – ne kar se tiče svetlobe, da o mojem videzu niti ne izgubljam besed. Ni niti pomembno. Bolj zanimivo se mi zdi to, da je Mila v tem letu postala zares krepka punčka, a ob dojenju pade v nek trans, se povsem razneži in uživa v crkljanju, medtem pa se ji na obrazu nariše nek blag, morda bolj dojenčkast, nebogljen izraz. Pridejo dnevi, ko sem več doma, in takrat sploh ne poje toliko druge hrane, pač pa se le stiska k meni, išče svoj varni pristan in se pri tem ne pusti motiti. Mislim, da ne bi imela nič proti, če bi bila tudi letošnja božična večerja enaka lanski, zato mi v zadnjih dneh pridno kuha Frutkove Mama čaje za dojenje iz šestih zelišč, ki spodbujajo laktacijo. Janež, komarček, kumina, citronka, koriander in robida so tista receptura, ki ne razočara in dejansko pripomore k tvorjenju materinega mleka, zato mi Mila z veseljem, tudi večkrat dnevno, v svoji novi kuhinji pripravlja čajčke, sama pa se medtem osveži z Frutkovim bio sokom ali kašico v vrečici.
Nekaterim ljudem se zdi sicer čudno, da jo še kar dojim in vztrajam. Včasih s tem pravzaprav presenetim še sebe. Preden sem postala mami, sem vedela, da si želim dojiti, a da bo šla zgodba tako daleč, si nisem mislila. Ne bom lagala. Od kar delam, mi dojenje (predvsem pa pre-dojene noči) postaja naporno. A to ni nič v primerjavi s tem, kako zelo mi je dojenje olajšalo prenekateri trenutek, Mili pa ponudilo vsestransko – psihično in fizično – popotnico v prvih mesecih njenega popotovanja po tem svetu. Neskončno hvaležna za to izkušnjo se zavedam, da bom morala kmalu narediti temu konec. In na tej točki mi je hudo. Ne samo zato, ker bo nekaj dni jokala ona. Pač pa tudi zato, ker se bo zgodila ločitev, ki naju je povezovala in nama pričarala toliko lepega. Celo toliko, da sem se tekom leta odločila, da si doječe mamice in njihovi zakladi zaslužijo ujemajoča oblačila. Ker ste majice za dojenje in z njimi ujemajoče bodije tako lepo sprejele, smo se skupaj s predstavniki podjetja Fructal odločili, da trem mamicam in njihovim dojenčkom poklonimo ta očarljiv kompletek (tudi če si mamica fantku, lahko sodeluješ – mamica v tem primeru prejme majico s svetlo modro pentljo, tvoj fantek pa bo prejel bodi z modrim metuljčkom). Nagradna igra bo med 21. in 26.12. potekala na Frutkovem Facebook profilu -> TUKAJ. Vabljena!
O dojenju in tem, kaj sem počela, da je dojenje sploh steklo, sem že pisala -> TUKAJ
Zapis je nastal v sodelovanju s podjetjem Fructal d.o.o.
