Ko sva z Darjanom postala par, sva prvih nekaj mesecev živela kot v pravljici. Ogromno sva se videla, vsak vikend sva se odpravila na izlet, bodisi na Bled, v Zagreb, Piran, Portorož, Strunjan ali Trst, če nama je čas dopuščal, sva šla za nekaj dni v Split, v veselem decembru sva kar veliko prežurala, nato sva se odpravila za nekaj dni v London, pa v Opatijo … Videla sva, kako dobro se počutiva, če za dan, dva ali tri zamenjava klimo, se malo prepustiva vzdušju drugih mest, si napolniva baterije na pešpoti od Pirana do Strunjana ali v kakšnih toplicah. Pa ne le baterije, tudi najin odnos je na ta način veliko bolj močan in trden, zaradi kvalitetno preživetega časa tudi veliko bolj povezan. Po 9 mesecih pravljice sva spoznala, da je to to, da sva si namenjena in da bova to tudi z zakonom potrdila. Vse lepo in prav, a poleg zaroke, ki ji bo čez dober mesec sledila poroka, sva se lotila še gradnje stanovanja in lastnih poslovnih projektov. Da se razumemo, najino življenje je še vedno pravljično, ampak nimava pa več toliko časa za brezskrbna popotovanja in vsakotedenske vikend odklope. Da imava kak dan čisto prost, ne morem reči, ker ko si v poslu sam, imaš pač vedno delo. In če nimaš dela, si pač obremenjen z izborom pohištva, svetil, vrat in tisoč in ene reči, ki vključuje gradnjo stanovanja. Izbiranje reči za stanovanje je sprva prav zabavna reč, po dobrem letu pa se že malo naveličaš, ker si samo želiš selitve. Naveličaš se tudi, ker si v glavi nekaj zamisliš in potem tega ne najdeš. In ko najdeš, je cena le-tega astronomska. Najraje bi zavrtela čarobni prstan in naj bo vse urejeno. Na srečo z Darjanom razumeva odsotnosti drug drugega in si pomagava, ker imava to srečo, da naju področja dela drug drugega zanimajo. A tudi naju nervoza in utrujenost kdaj pa kdaj opomnita, da si morava vzeti nekaj časa več časa zase.
Minuli vikend sva se tako odpravila v prelepo Logarsko dolino, kjer sva pozabila na delo, na maile, na tisoč in en opravek, na lepa oblačila in makeup … na vse, pomembna sva bila samo midva. Na sončku sva spila kavico, pojedla zdravo domače kosilce in se po nastanitvi v penzionu odpravila na pohod do slapa Rinka. Ta pohod je bil res krasen. Vmes sva se malce zgubljala, se čudila nad prekrasno naravo, vmes posnela kakšno bolj ali manj neumno fotko 🙂 🙂 :), se veliko stiskala in se na vsakih deset minut opominjala, da bova kmalu mož in žena 🙂 Ko sva prispela do slapa, sva okušala, kako dobra voda teče iz njega. Najbrž sva v roku nekaj minutk mojo ljubko Equa stekleničko spraznila vsaj trikrat.
Ko sva pripešačila nazaj v dolino, sva si šla na najvišjo panoramsko točko ogledati celotno Logarsko dolino, ob vrnitvi v penzion pa sva se po večerji odločila še za razvajanje v wellnessu. Krasen dan, ki nama je dal zagon za nadaljnje priprave na poroko, poslovne izzive in finiširanje stanovanja!
Sobota je bila že malce bolj delovna, saj je Darjan v sklopu piknika za Porsche Slovenija v kampu Menina izvajal promocije za svojo električno rolko Robbo. Udeleženci so se lahko preizkusili v Top Drive štafetni igri, kjer so morali dvorišče najprej prevoziti s Tomos motorjem, nato z Seagwayjem, najtežji del preizkusa pa je predstavljala vožnja z Robbom. Bilo je veliko smeha, ampak jaz sem res uživala, ko sem videla, kako lepo so vsi sprejeli električno rolko Robbo. Najprej so vsi prepričani, da na rolko samo stopiš in te odpelje. Prvih nekaj sekund na rolki je torej kar malo stresnih, saj so vsi šokirani, da je na njej kljub vsemu potrebno biti previden. Ko se na njej sprostiš in ujameš ravnotežje, pa je vožnja z Robbom res super zabavna in praktično ni osebe, ki se ne navduši nad njim. Vesela sem za Darjana, ko vidim, za kako krasnim izdelkom stoji in ponosno verjame vanj. Ko so se Porschejevi fantje vozili z Robbom, sem jaz uživala v prijetni atmosferi kampa Menina, meditirala pod drevesom na ležalniku in nabirala barvo. Da obstaja nekaj tako lepega v naši deželici? Kot da bi se nekaj metrov iz centra Mozirja znašla v pravljici. Prelepo!
Ta vikend naju je ponovno opomnil, da sva midva najbolj pomembna in da si, ker se ceniva, zasluživa vsaj kak dan v mesecu, ki ga preživiva skupaj, brez stresa. Še ne dolgo nazaj se mi je za takšne reči zdelo škoda denarja in časa. Zakaj bi potovala in hodila po raznih izletih, se razvajala v wellnessih, ko pa imam vse, kar potrebujem, doma, sem si neprestano lagala. Zatrjevala sem, da si za ta denar raje privoščim novo obleko. Sedaj je zgodba povsem drugačna. Nič mi ne prinese večje sreče kot kvalitetno preživeti dnevi ali popoldnevi z Darjanom, ko se še bolj spoznavava in vedno znova ugotoviva, da sva partnerja in najboljša prijatelja v enem. In naj bo to tudi moj skromen nasvet vsem vam parom, ki čutite, da ste se, sploh ne veste, kdaj točno, morda v tem hektičnem tempu in svetu izgubili …
