Igračke, igračke … Vedno sem govorila, da jih moji otroci ne bodo imeli veliko, saj nekako zagovarjam stališče, da če vsa pisana krama dekoncentrira mene, mora otroka samo še bolj. Priznam, da od zarečenega kruha že pošteno nabiram kilograme, saj se po nekem čudnem spletu naključji po 15 mesecih Milinega življenja spotikam ob igrače, kljub temu da jih 3x dnevno pospravim v, temu namenjene, zaboje in košare. Nekaj igračk je dobila za darilo, veliko pa sem k temu neredu pripomogla tudi sama. Ne morem si kaj, ampak s prihodom Mile sem spet obudila otroka v sebi. Manj mi je do nakupovanja oblačil zase, v čemer sem uživala nekoč, veliko bolj me mamijo igračke in dekor za v njeno sobico. Vse me navdušuje, rada se igram z aktivnostnimi igračkami, z njo prebiram knjigice, si izmišljujem zgodbice, gradim stolpe iz lesenih ali duplo kock, z Milo pleševa, pojeva in glasno vriskava. Z navdušenjem opazujem, kako se Mila vedno bolj spretno rokuje s kockami, prepoznava živali, skozi igro kuje prve besede in izpopolnjuje fino motoriko. Vsem igračam navkljub pa sem si sedaj zadala projekt, da v naše prostore vnesem malce reda (priznam, mož je na kaos alergičen še bolj kot jaz). Ker manjše igračke, kot so razne ropotuljice in grizala niso več atraktivne, sem jih do nadaljnjega pospravila, prostor pa sem namenila tudi na oko privlačnim igračam, ki v prostor vnašajo tudi dekorativno noto, hkrati pa rastejo z otrokom, krepijo njegovo motoriko in spodbujajo vživljanje v vloge.
Morda si opazil/a, da ves čas pišem, kako se igram z Milo. Če ne jaz, pa se z njo igra mož ali babi ali dedi. Mila je pač otročiček, ki se rad igra, a ne sam. Ves čas potrebuje družbo in animacijo. Morda sem tudi iz tega razloga včasih preveč padla v nakupovanje igrač, ker sem si v trenutkih šibkosti in utrujenosti želela, da bi jo vsaj ena igrača malce zamotila in bi lahko v miru dala kuhat kosilo, recimo. No, ja, in potem sem videla, da je otročkom sila zanimivo, ko lahko pred seboj nekaj vozijo ali rinejo naprej. Mila je to sprva počela s stoli, a ker si želim, da drag parket preživi več kot enega otroka, se mi je zdelo na mestu, da v ta namen raje uporabi voziček. V prvi pogled sem se zaljubila v lesen voziček Kinderfeets. Je čudovitega dizajna in zato zares čudovit dodatek vsake otroške sobice, njegova posebnost pa so, poleg večjih gumijastih koles, tudi dodatne nogice, ki onemogočajo, da bi voziček spodneslo in bi otrok padel. Gre, torej, za zares stabilno in kar malce bolj masivno igračko, s katero Mila v zadnjih dneh prevaža svoje plišaste prijateljčke, zares mehke JellyCat zajčke.
No, in ko smo ravno pri pliškotih. To je ena posebna tema. Vedno jih je preveč, to je dejstvo. Od kar imam malce več stika s starši, vidim, da se nekateri plišastih igrač v loku ogibajo, rekoč: “Nabiralci prahu! Škoda denarja za to!” Spet drugim plišaste igrače veliko odtehtajo, saj njihovi otroci brez njih težko zaspijo, ob njih se počutijo varno in prijetno. Nekateri otroci za svoje plišaste prijateljčke skrbijo, jih dajejo spat, jim nosijo hrano in se ob njih vživljajo v vloge, drugi jih nimajo za mar. Mila v večini primerov sodi med slednje, a tukaj bi lahko ponovno rekla, da na trgu obstajajo plišaste igrače in Plišaste igrače z veliko začetnico.
Običajno razliko delajo igračke, ki očarajo s svojo mehkobo in otroka enostavno prevzamejo na prvi dotik. Jellycat zajčki so iz tega vidika preprosto čudoviti – izredno mehki, simpatični zaradi svojih dolgih ušeskov, prijaznega videza. To, da se Mila z njimi zaigra, jih stiska k sebi in ima celo recept, kako kar pet njih natrpati v en voziček, je zagotovo znak, vreden starševske pozornosti.
Druga stvar, ki sem jo v zadnjih dneh namenila Mili, pa je hiša za punčke Sophie, znamke Le Toy Van. Še preden sem postala mami, sem vedno govorila, da si bom za hčerko omislila hišico za punčke. Itak, da s tem korakom nisem omahovala, čim se je pojavila priložnost, da ji jo podarim. Dobila sem sicer očitke, da je kljub vsemu za njo še premajhna, a trenutno nimam občutka, da je temu res tako. Morda pred njo še malce skrivam drobne skodelice in kakšne detajle pohištva, sploh če jo pustim, da se igra sama. To storim iz varnostnih razlogov, sicer pa Mila precej dobro razume igro s to hiško in občutek imam, da bo ta igrača le rasla z njo (in mano tudi, ker sem tako navdušena nad njo, da vsak dan znova komaj čakam na igralne urice v hiški).
Figuricam kuha kavico, očiju nosi kolačke, mamici v usta zliva čaj, punčko Sophio vozi z avtom, fantka (poimenovali smo ga Jakob) kopa v banji, panika v hiši pa nastane, ko zajoka dojenček. To so najbolj simpatični trenutki, saj Mila na ta način kar malce simulira naše vsakodnevne trenutke. Najprej oponaša dojenčkov jok, nato ga dvigne iz zibke, ga previje in nese mamici v naročje, kjer … ja, cuza, a ne 🙂 🙂 🙂
Ta hiša za punčke je res nekaj najlepšega, kar lahko dobri možje, ko smo ravno v teh dneh, pustijo pod drevescem. V mojih očeh je to prava umetnina. Ko sem jo prvič zagledala, sem rekla: “Pa to je hiša, v kakršni bi jaz živela. Lahko zavrtim čarobni prstan in se zadeva nekaj 10x poveča?” Okna, polkna in vrata se zapirajo in odpirajo, okenske police krasijo rože, za še bolj romantičen videz poskrbi čudovit nadstrešek nad vhodnimi vrati.
Notranjost dvonadstropne hiške z mansardo povezujejo stopnice, prostore pa med seboj ločujejo čudovite poslikave. Tako zelo pravljično!
Mislim, da je to ena tistih igračk, ki bo večno atraktivna. Ko bo preživela igro, se bo z Milo preselila v njeno najstniško sobico, ko bo v njej hranila svoj nakit, parfumček ali spominček svoje prve simpatije. Ah, malo sem zašla!
Igračke sem našla v bogati zakladnici butične trgovinice Mali zakladi.
Foto: Tina Medvešček Photography – TMP
