Ne ne, jaz nikakor nisem bila ena izmed tistih deklic, ki bi se ure in ure igrala s svojimi punčkami, jih česala, se z njimi sprehajala po sanjskih dvorcih in najmodernejših hiškah ter si na ta način v svojem otroštvu risala neko nerealno življenje. Bila sem (no, in še vedno sem) vaško dekletce. Bilo nas je šest, trije fantje in tri dekleta, ki smo dneve in dneve preživeli skupaj, se skrivali, plezali po drevesih, raziskovali rove Podpeške jame, se igrali “Zemljo krast” po celi vasi in lovili žabice v mlaki sredi vasi. Ko so si fantje zaželeli zgolj fantovske družbe v svetu avtomobilčkov, pištol in računalniških igric, smo se dekleta umaknila s svoj svet. Takrat smo gledale risanke, najraje Lepotico in zver, preskakovale elastiko, se ličile, preoblačile in plesale ali pa se, končno, igrale z dojenčki in punčkami. No, nekega dne, ko smo bile še posebej nabrite, smo v spalnici staršev ene od prijateljic vzmetnico zakonske postelje postavile poševno na steno, jo podložile z odejami in blazinami in na ta način ustvarile tobogan. Prvi spust po njem je terjal svoj davek. Razbila sem dragoceno vazo z zlato gravuro. Jaz, itak, kdo pa drug kot jaz. Še zdaj sem malo prestrašena, ko se postavim v situacijo, kako to povedati staršem. Brrr! No, a dejstvo je, da karkoli smo že počeli, nikoli nam ni zmanjkalo idej, nikoli nam ni bilo dolgčas, naša domišljija je delala sto na uro. Brez ovir in omejitev v glavi smo se počutili pomembni kot zvezdniški igralci, kot predsedniki države, kot kralji in kraljice, kot lepotice iz naslovnic, kot šampioni. Da bomo vse to tudi mi enkrat v prihodnosti, ni bilo niti najmanjše vprašanje.
In potem se sprašujem … Kaj bo to bitje postalo nekoč? Vem, da čez noč zrasteš, odrasteš, odideš, postaneš nekdo, mi iz objema uideš. Tako je pač to …
Ko se danes srečamo z dekletoma iz otroštva, zelo rade obujamo spomine na tiste čase. Zdaj smo vse že mamice. Mamice, ki bi si želele, da imajo naši otroci natanko takšno otroštvo, kot smo ga imele me. Vznemirljivo in polno dogodivščin, polno iskrenega smeha, drobnih nepomembnih prepirčkov, katera od nas ima lepšo oblekico (in katerim se zdaj smejimo), z občutkom pripadnosti, da si del čudovite skupine ljudi, ki te vsak dan znova nestrpno pričakuje v želji, da s teboj deli nov niz idej, miselnih tokov, domislic in potegavščin. Ko gledam Milo, bi si želela, da ima takšno otroštvo, kot sem ga imela sama. Prepredeno z igro in dobrimi prijatelji, hkrati pa ji želim, da bi se znala umiriti še bolj, kot je to uspelo meni, se zamotiti in si ustvariti svoj imaginarni svet, v katerem bo njena domišljija delala na polno, v katerem bo lahko kdorkoli in karkoli, točno takšna, kot je ali kot si želi biti.
V mojih otroških dneh je bila punčka Barbie predvsem lepa, nerealno lepa. Ideal. A kot otroku mi nikakor ni predstavljala nekoga, ki mu nisem kos. Morda so kasneje mediji začeli iskati vzporednice, da ima punčka Barbie zaradi svoje popolnosti negativen vpliv na razvoj samopodobe deklic. Jaz kot otrok nikoli nisem na njo gledala tako. Rada sem bila v njeni družbi, saj sem bila lahko ob njej vse, čisto vse, kadarkoli in kjerkoli. En dan pop zvezdnica z bujno pričesko, bleščečo opravo in mikrofonom v roki, drugi dan sem se skupaj z njo prelevila v grajsko princesko, tretji dan pa sva si poiskali družbo Kena in skupaj smo pripravili slastno kosilo, takšno nedeljsko, kot ga zna pripraviti moja mami.
Danes, ko v rokah svojo prvo punčko Barbie drži Mila, si želim, da jo vidi podobno. Biti uspešna, biti zaljubljena v življenje in v svoje delo, imeti hobije, imeti krasnega moža, biti lepa … vse to je mogoče in v resnici dokaj preprosto doseči, če si le upaš sanjati in nikoli dvomiti v to, da je otroške sanje moč doseči.
No, ker neskončno cenim preprostost in me vedno znova “sezujejo” lepotice, ki se znajo obrniti v kuhinji, pa je Milina prva punčka Barbie kljub vsemu takšna, ki se zna v življenju zabavati pri vseh opravilih, tudi gospodinjskih. Milina prva punčka Barbie je slaščičarka, ki z enakim žarom v očeh, pentljico v laseh in v čudoviti opravi pripravlja in postreže sladice, na koncu pa seveda uživa v vsakem grižljaju – brez slabe vesti, saj je vse kalorije pokurila med pripravo. Najbrž ni potrebno poudarjati, da je le-to spremljal glasen smeh, pa tudi kuhalnico je vrtela v ritmu zadnjih glasbenih hitov. Trenutno se pri nas ne obnaša tako le Barbie, pač pa je to realnost, v katero se občasno z veseljem vmeša tudi oči, najin Ken. 😀
Ob koncu dneva naj bodo tvoje nogice umazane, lasje razkuštrani, v očeh pa iskrica …
Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Mattel.
Foto: Tina Medvešček
