Ko sem bila mlajša, so se mi trideseta zdela precej zrela, ljudje pa, se opravičujem, odrasli (beri: stari). Dojemala sem jih kot leta, v katerih je oseba sama sebi povsem dovolj. Samostojna. Skoraj vsevedna. Z odgovori na vsa vprašanja. Brez strahov. Brez dilem. Skratka, povsem dograjen človek.
Od takrat, ko sem tako mislila, je minilo precej let, dve desetletji, recimo, in zdaj sem jaz vstopila v ta odrasla,vsevedna trideseta. Ni mi povsem jasno, kdaj je minil čas. Resnično se mi včasih zdi, da sanjam in sem še vedno 17. Nikakor namreč nisem oseba, za kakršno sem kot otrok imela tridesetletnike. Zdi se mi, da sem otrok, ki vzgaja otroka. Polna sem vprašanj in strahov, kaj in kako bom. Še vedno, morda bolj kot kdajkoli prej, potrebujem objem, pogovor in pomoč svojih staršev. Velikokrat se znajdem na razpotju, ko ne vem, kaj bi sama s seboj. Včasih se znajdem v vrtincu negativnih misli, kaj vse bi morala doseči in imeti do sedaj. Čisto človeško, najbrž.
Zadnji teden je bil zame čustveno precej intenziven. Veliko solz – niti ne vem, zakaj. Zaradi utrujenosti, ker imam zadnje tedne noro hektične. Zaradi nekih prebliskov, da bi morala do sedaj doseči več. Pa tudi zaradi neizmerne sreče, ker imam pravzaprav čisto vse, da sem lahko najsrečnejše bitje na svetu. Kar sem v zadnjem tednu največkrat slišala, je bilo: “Eva, vstopila si v najlepša leta, trideseta so za uživanje.” In če lahko sodim po zadnjih dneh, je četrto desetletje res prelepo. Čas iskrenih besed, obdobje, ko začneš uživati v malenkostih, predvsem pa čas, ko hitro spoznaš, kje je tvoje mesto in si dovoliš iz napak učiti hitreje. 30-ka, rada te imam. Od zdaj naprej bo šel menda čas naprej hitreje, 50 bom, kot bi trenil, a čeprav se počutim kot 17-letnica, na trenutke prav otročje navihana, se v resnici prihajajočih let neverjetno veselim, nazaj pa ne bi šla več.
Nosim:
Obleko SheIn (kupiš jo lahko TUKAJ)
Sandale Guliver.hr
Baloni Magicshop BTC (ponudbo si poglej -> TUKAJ)
Foto: Sandra Vidmar (Moja galerija)
