Z Matjažem Očkom se sicer poznava že dolgo časa, a po nekaj letih nama je mini projekt ponovno prekrižal poti. Dobila sva se na recepciji hotela Cubo v Ljubljani in se hitro odpravila na delo. No, priznam, da sem za poziranje v perilu v stilu Očkovega novega “boudoir” projekta le potrebovala nekaj manevrskega prostora, a po uvodnem lovljenju in vmesnem pogovoru o njegovem delu in trenutnih projektih so fotografije nastale, kot bi trenil. Pogovor z Matjažem, enem izmed najbolj priznanih domačih modnih in poročnih fotografov v tem trenutku, si preberite v nadaljevanju.
Matjaž, v kakšnem obdobju se trenutno nahajate kot fotograf, kje se najbolj vidite in kakšna vrsta fotografije zavzema največ vašega časa?
Trenutno se nahajam v obdobju, ko skušam združiti modno fotografijo, akt in portret v t.i. “boudoir”. Ženske skušam prikazati v najlepši možni luči, večinoma le z uporabo naravne ali ambientalne svetlobe, v nekem intimnem okolju in sproščenem vzdušju. Sem na neki prelomnici v življenju in zato veliko eksperimentiram, iščem in delam to, kar mi je trenutno všeč in kar me navdihuje. Ker se poročna sezona počasi končuje, upam, da bo jesenski čas zapolnila ravno boudoir fotografija.
Kako pa se je pravzaprav odvijala vaša kariera in kako ste od amaterskega fotografa postali priznan fotograf, ki mu tovrstno delo predstavlja poln delavnik in glavni vir zaslužka?
Odvijanje kariere je bilo pravzaprav popolnoma nenačrtovano, saj sem študiral povsem nekaj drugega, a fotografija ima tako lastnost, da te posrka vase in te zahteva v celoti; seveda sem se z veseljem temu tudi predal. Reportaže je hitro zamenjala moda, saj sem po duši velik estet, en naročnik vodi k drugemu in tako si iz dneva v dan skušaš krojiti urnik s fotografiranjem tistega, kar te veseli, osrečuje in izpopolnjuje, ti daje zalet ter nova (spo)znanja.
Kateri fotografi so najbolj vplivali na vas in kako so zaznamovali vaše delo, način razmišljanja v fotografiji in poklicno pot?
Težko rečem, da je kdo imel velik vpliv name, saj zelo slabo spremljam konkurenco. Seveda z veseljem preletim naše in tuje editoriale, ampak mi v spominu ostanejo le redki. Med našimi fotografi je name imela največji vpliv Mimi Antolović, kateri sem pred leti nekaj časa asistiral, seveda pa zelo spoštujem tudi veliko drugih odličnih slovenskih fotografov.
Kaj bi pri svojem delu izpostavili kot največje slabosti in kaj kot prednosti, ki vas ženejo pri fotografiji?
Največjo prednost mi predstavlja dinamika tega dela, vedno je pestro, spoznam ogromno zanimivih ljudi iz različnih profilov, delam na lokacijah, ki jih drugače nikoli ne bi imel možnosti obiskati, delam z ljudmi, ki so zelo kvalitetni pri tem, kar počnejo, in vse to predstavlja en velik užitek. Seveda pa so tudi minusi – nepovezan urnik dela, ogromno prebedenih noči, moteno družinsko življenje in nepredviden prosti čas, finančna nihanja, kar je znano vsem “freelancerjem”, itd. Pride tudi kak dan, ko se vprašam, zakaj še sploh vztrajam, potem pa te spet vase potegne kak zanimiv projekt in zgodba se ponovi.
Kako skozi fotografijo sporočite tisto, kar si res želite? Kako postavite osebo ali predmet pred kamero točno tako, da skozi fotografijo prikažete občutja in atmosfero na način, kot ste si zamislili?
Vedno skušam delati le tako, kot je meni všeč, in nič drugače. Trudim se, da pride na plan osebnost portretiranca, hkrati pa stremim k temu, da sem čim bolj objektiven, da ima fotografija zgodbo in da dam osebi nekoliko distance, da “zadiha”, se sprosti. Fotografijo si najprej ustvarim v glavi in potem s fotoaparatom le še izvedem tisto, kar sem v mislih tudi videl.
Pred kratkim ste se lotili t.i. boudoir fotografije in v objektiv ujeli kar nekaj znanih obrazov, med drugim tudi priznano manekenko Sandro Kubicko. Kako to, da ste se lotili tega projekta? Imate dolgoročne plane na področju tovrstne fotografije in so ženske odprte za takšna fotografiranja? Gre namreč za precej estetske in intimne fotografije.
Iz modne fotografije sem na boudoir prešel zato, ker mi je predstavljal večji izziv, hkrati pa imam večinoma opravka z ženskami, ki niso profesionalni modeli in po možnosti prvič pozirajo pred fotoaparatom na tak način. Zadeva po mojem mnenju zahteva veliko empatije in čuta za estetiko, hkrati pa tudi veliko tehničnega znanja, da se znajdeš v vsaki situaciji in skušaš poiskati lepo svetlobo tudi v, na primer, strankini domači spalnici, ne le v studiu. Absolutno imam tudi dolgoročne plane na tem področju, vendar je oglaševanje tovrstne fotografije malce nerodno; trenutno imam največ reklame po principu “od ust do ust”, katera se mi zaenkrat najbolj obnese. Veliko mojih strank je namreč tudi medijsko ali drugače prepoznavnih, pa ne želijo izdati svoje identitete oz. objave fotografij, kar seveda absolutno spoštujem in dogovor zavarujem s pogodbo. V kolikor delaš na principu intime, je svetu težje pokazati, kaj počneš – takrat za promocijo občasno uporabim modele, kot je bila npr. Sandra – spoznal sem jo pred leti med delom v Milanu, a nihče od naju ni imel časa za snemanje. Tokrat jo je pot iz Miamija vodila na Dunaj na snemanje za Palmers in ker je imela tisti dan še nekaj prostih ur zame, sem priložnost hitro izkoristil za krajši glamour editorial.
Tudi sama sem se prelevila v »boudoir« dekle in priznati moram, da kljub popolnemu ambientu hotela Cubo in zaupanju v vas kot fotografa le ni prav enostavno pozirati, pokazati svojo intimno in precej ranljivo plat. Kako pa bi nastale fotografije komentirali vi?
Nekako se me drži lastnost, da se ženske ob meni zelo hitro sprostijo in pozabijo na to, da so bolj pomanjkljivo oblečene in da je vanje usmerjen aparat. Vmes se veliko šalim, jih kakšno stvar vprašam ali pa sam povem kaj smešnega itd. Celotno snemanje mora biti lepa izkušnja, nihče ne mara nekega nastavljanja kot pri fotografiranju za dokumente (smeh). Ko mi uspe osebo sprostiti in začutiti svojo lepoto, stajling in lep ambient, je moje delo že skoraj gotovo – tisti trenutek moram le še zajeti skozi objektiv. Fotografije, ki sva jih posnela v hotelu Cubo, odražajo osebnost obeh, kar se mi zdi prav – vsak fotograf da nekaj svojega v fotografije, hkrati pa svoj karakter prispeva tudi portretiranec; zajemal sem kar nekaj ambienta, hkrati pa ima model dovolj prostora, da zadiha in ni obremenjen s poziranjem in bližino leče. Svetloba je naravna in nežna, absolutno pa sem moral izkoristiti tudi nekaj sončnih žarkov, ki so posijali skozi okno.
Vedno bolj se uveljavljate tudi kot poročni fotograf … Kaj lahko bodoča mladoporočenca pričakujeta od vas oz. kaj jima nudite v sklopu poročnega fotografiranja? Kje so vaše prednosti oz. po čem se razlikujete od drugih poročnih fotografov pri nas?
Poroke predstavljajo velik del mojega urnika med majem in oktobrom. Zelo rad jih fotografiram in všeč mi je, ko pri sebi opazujem napredek iz sezone v sezono, saj sem drugače zelo (samo)kritičen človek. Vse poroke fotografiram v paru še z enim fotografom, saj ima tako celotna zgodba dodatno perspektivo, na začetku pa en od naju spremlja ženina, drugi nevesto. Mislim, da je moja kvaliteta pozornost na detajle in perfekcionizem, ki ju skušam uporabiti tako, da ljudi prikažem v čim lepši svetlobi oz. v čim bolj pravem momentu, da so zadovoljni, ko se vidijo na fotografiji in da sem hkrati zadovoljen tudi jaz. Od drugih fotografov se ločim zgolj po drobnih stvareh; vsak od nas ima namreč neko značilno obdelavo (barve) ali pristop do dela, večkrat izbira določene kadre itd.; ampak tukaj gre za precej subtilna opažanja; nekdo jih zazna, drugi žal ne. Moja želja je vedno ta, da me izbere par, ki mu je všeč moj stil; fotografov je na trgu namreč natanko toliko, kot je različnih okusov in prav je tako.
Na katera svoja fotografska dela ste najbolj ponosni?
Uh, težko sem na karkoli ponosen, ker so mi redkokatere moje fotografije všeč, kakor so starejše od približno enega leta. Potem se jezim, da nisem tega in onega storil drugače, izbral boljši kot, drug objektiv, fotografijo drugače obdelal itd. Ti občutki spremljajo večino fotografov z normalnim egom (smeh).
Nam zaupate kakšno zabavno ali nepozabno anekdoto iz vaših snemanj, nekaj v stilu »živemu fotografu se vse lahko zgodi«?
Hehe, težko bi izpostavil eno samo, saj vsako snemanje prinese zraven kakšno zanimivo dogodivščino. Je pa korelacija z oddaljenostjo od doma absolutno v igri. Dlje, kot se moraš peljati na snemanje in več ljudi, kot jih je v ekipi, hitreje gre kaj narobe oz. hitreje se nam zgodi kakšna stvar, zaradi katere se potem še dolgo smejimo ali držimo za glavo. Vse to so radosti tega poklica in ko se takole zamislim, bi težko počel karkoli drugega v življenju. Vsaj še nekaj časa.
Foto: Aljoša Videtič, Matjaž Očko – kontakt: matjaz@m2o.si
Za prostor se zahvaljujem Hotelu Cubo Ljubljana.
