“In the end we only regret the vacation we didn’t take.”
Končno je nastopil čas za poletni dopust, menjavo okolja, odklop od vsakodnevne rutine. Letos se mi je čas do nastopa počitnic vlekel in vlekel, kar ni ga bilo na spregled. Običajno smo šli do glavnega dopusta vsaj še nekajkrat na krajše 7, 5 ali vsaj 4 dnevne izlete. Letos tega skoraj ni bilo, je pa za nami eno nadvse zanimivo leto. Veliko dela, lovljenje družinskega ritma po porodniškem dopustu, nenehna tekma s časom, neprespane noči (nenazadnje sem do nedavnega dojila), … Seveda se je vmes nanizalo ogromno čudovitih momentov, a to je bilo leto učenja in novosti, trenutkov, ki so zahtevali korenite pobege iz cone udobja, kar zna včasih človeku zatresti tla pod nogami, a je ponos toliko večji, ko zadeve rešiš in greš naprej.
Nekoč mi je nekdo rekel, da je v življenju ves čas treba po nečem hrepeneti. Brez hrepenenja ni nič, neskončna želja po nečem pa nas najprej motivira in žene naprej, ko željo uresničimo, pa nastopi trenutek ponosa, neizmerne sreče in hvaležnosti.
Na tej točki smo se v teh dneh znašli mi. Po, na trenutke hektičnem, letu smo se tako še z večjo mero hvaležnosti podali na počitnice in trenutno že uživamo v najlepših poletnih radostih, ki ti jih nameni življenje. Čofotamo v vodi, v mivki izdelujemo potičke (no, jaz si mimogrede z mivko naredim še piling kože), na plaži jemo lubenico (in nam je figo mar, če se njen sok cedi po Milinem trebuščku), se veliko stiskamo, ne gledamo na uro in si sladoled vsemu sladkorju navkljub privoščimo, ko na nebu že sveti Nunica (tako Mila reči lunici). So bili pa zadnji tedni pred dopustom, ko sem se soočala z veliko mero slabosti, utrujenosti in brezvoljnosti do te mere, da si nisem bila niti več podobna, opomnik, da si je čas zase in svoje najbližje zares pomembno vzeti, ker je to v resnici vse, kar v življenju šteje in nas nenazadnje dela boljše ljudi.
Nosim:
Majica Reserved
Hlače Zara
Sandali in torbica CCC
Zapestnice Primark
Foto: Tina Medvešček
