V tem tednu me je spomin ponesel v prav posebne čase. Čase, ko sem se pričela ukvarjati z manekenstvom in ko me je ta svet začel srkati vase in mi je vsak projekt predstavljal prav poseben izziv, spoznavanje povsem novih ljudi, oblikovalcev, stilistov, fotografov, umetnikov ličenja, drugih manekenk in manekenov. Tipala sem ga sramežljivo in rahlo strahopetno, dovolila sem mu, da se mi podredi, zato sem zanj tvegala marsikaj. Tudi odnose in zdravje. Vrednote, ki bi morale biti najpomembnejše. Začelo se je z občutnim izgubljanjem kilogramov, pa tudi sicer je modni svet v enaki meri krut, kot je tudi lep. Vsi so me opozarjali: “Eva, pazi se! Modni svet je svet droge in kriminala.” Meni je bilo to že takrat čudno, ker se mi zdi, da je to prisotno povsod in res ni omejeno le na modni svet. Kar se mene tiče, za tem stojim še danes, ko sem bolj ali manj z njim povezana že 11 let. Do danes še nisem prižgala cigareta, kaj šele, da bi preizkusila drogo. Marsikdo ne verjame, ampak je res. To so stvari, ki jih sovražim in se jih bojim iz dna duše. Modni svet je bolj kot karkoli nevaren za psiho: če nisi trdno prepričan vase in v svoje telo, potem je težko. Ker komentarji v stilu “Ooo, Eva, saj ti pa nisi suhica”, “Si se malo zredila?” ali pa “Kaj pa je s tvojimi izsušenimi lasmi?” niso ravno redka izjema, fotografiranja na mrazu ali priprave na revijo v klimazitiranem skladišču tudi niso redkost … ampak s tem je tako kot z izpiti. Najprej je težko, ampak v koliko si delu predan z ljubeznijo in ga delaš z nekim ciljem, potem na celotno izkušnjo ostanejo le lepi spomini, končni rezultat v obliki izvrstno izpeljane modne revije ali izjemnih fotografij pa odtehta vse napore.
Ko sem posnela svoje prve profesionalne fotografije, sem rekla, da z manekenstvom ne mislim resno. Bolj mi je pomembna izkušnja. Občutek, kako je stati pred profesionalnim fotografom. Kako je, ko te naličijo in sfrizirajo profesionalci. Nisem verjela, da bom kdajkoli naredila kaj več od tega. Rekla sem si, da bodo moje sanje povsem izpopolnjene, če se bom vsaj enkrat sprehodila po modni pisti. To je vse, kar potrebujem. V resnici se je v zadnjih 11-ih letih, od kar se ukvarjam z manekenstvom, zgodilo še veliko več. Včasih se vprašam, koliko bi se še, če bi bila bolj prepričana vase in bi bolj verjela v to, da lahko naredim kaj več. Ampak to so ČE-ji in o njih nimam kaj razpredati. Življenje me je zapeljalo, kot me je, in na tej točki bi se rada zahvalila bookerjem, ker so verjeli vame, klientom za vse ponujene priložnosti in mojim manekenskim prijateljicam in prijateljem za iskrene pogovore, nepozabna skupna potovanja in preplesane noči, v katere so se pogosto nadaljevala snemanja ali modne revije.
Obujajte spomine z mano in se z menoj sprehodite skozi nekaj prvih manekenskih fotografiranj
Moja prva naslovnica za revijo Jana: nastala je na ljubljanski tržnici in strašno zanimivo se mi je zdelo, ko so se mimoidoči ustavljali in spremljali fotografiranje. Malo je bilo sicer moteče, ker sem se še lovila, njihovi komentarji pa so me spravljali iz tira … ampak je šlo in na dan, ko je revija izšla, sem takoj po končani šolo (takrat sem obiskovala 4. letnik gimnazije) hitela v najbližjo trgovino in kupila nekaj izvodov. Prve pač ne pozabiš nikoli, pa četudi jo krasi malce negotov pogled 🙂 (Foto: Mateja Jordan Potočnik)
Moja smrkastična leta segajo v leta 2007/2008. Takrat so eno poletno, eno jesensko in eno božično številko Smrklje krasile spodnje igrive fotografije. (Foto: Aleš Bravničar)
A leto 2008 je bilo tudi leto malce bolj resnega modnega časopisja. Prav veliko takšnih editorialov nisem imela možnosti delati, zato je sodelovanje z Modno Jano zapisano v lepem spominu. (Foto: Mimi Antolovič)
Alice Bossman je v letu 2009 v Londonu v času študija oblikovala to izjemno kolekcijo. Fotografije so jasno nastale v osrčju Ljubljane. (Foto: Aleš Bravničar)
Ta make-up, nanešen z zobno ščetko! Ta frizura! Te kreacije Tee Bauer. Lateks na rokah, ki mi je skoraj omrtvičil roko. Poziranje v provizorični škatli. Nepozabno sodelovanje, ki prav tako sega v leto 2008. (Foto: Aljoša Kravanja in Aleša Velikonja)
Revija Maxim je imela pri nas kratek rok trajanja, ampak v prvi številki slovenske edicije sem se pojavila tudi jaz kot svež obraz domače modne scene. (Foto: Klemen Prepeluh)
Se še spomnite teh jumbo plakatov, ki so v decembru 2010 krasili slovenska mesta? Šlo je za promocijo napitka Night Fever, ki je po prežurani noči omogočil, da ste naslednji dan preživeli brez mačka. Poziranje za to fotografijo ni bilo lahko, saj je bila vsa mimika usmerjena v oči in usta, preostali del obraza je moral mirovati, saj je sicer prišlo do velikih odstopanj med fotografijama. Kljub velikemu trudu je fotograf kasneje povedal, da je ta plakat sestavljen iz štirih fotografij. Moč fotošopa! 🙂 (Foto: Ciril Jazbec)
