Pa je tukaj dan, ko praznuješ svoj prvi rojstni dan. Ne morem verjeti. Kako zelo hitro se je obrnilo leto! Kdaj je minilo teh 12 mesecev in si iz nebogljenega novorojenčka, ki prvih nekaj dni svojega življenja še jokati ni znal, postala ljubka, radovedna in navihana malčica, ki razume in vsrkava življenje z neverjetnim zanosom?
Ko bi le vedela, kako zelo sem ponosna nate, na vsak tvoj gib, nasmeh, napredek v razvoju, izgovorjeni zlog v prikupni “dojenščini”. Nikoli si nisem mislila, da moje srce premore toliko ljubezni. Si moja prva misel in moja najlepša skrb. Kolikokrat sem v življenju slišala te besede, a šele zdaj jih iskreno razumem.
Ne bom lagala … Spominjam se življenja pred teboj, a le bežno. Vem, da je bilo, a je vse skupaj precej medlo. Zdi se neverjetno daleč. Bilo je lažje, zdaj vem in priznam. Ne vem, kaj sem počela med prostim časom. Zdaj ga nimam. Trenutno, ko že odhajam na delo, ti pa velik del dneva preždiš v varstvu, se lovim bolj kot kdajkoli. Muči me slaba vest. Čudno mi je, da mi pod roko zopet binglja manjša torba, v kateri se spet najde mesto za šminko, telefon in mojo steklenico z vodo. Tako kot mi je bilo pred letom dni res nenavadno, ko sem bila kar naenkrat neverjetno natovorjena. Ogromna torba, do vrha napolnjena s pleničkami in oblačili, voziček, igračke … Kako nenavadna in kar malo šokantna je bila sprememba, ko sem postala tvoja mami. Z vozičkom sem se počutila prav okorno. Spomnim se, da sem se prve dni neprestano nekam zaletavala z njim. Zdaj je kot moja desna roka. To, da nisi prav veliko spala, nikakor ni (bila) olajševalna okoliščina. Tvoja babi pravi, da si vsekakor deklica, ki ve, kaj hoče in od tega ne popušča. Mala trmasta princeska. In čeprav je kdaj res težko, iz dneva v dan postajaš bolj dojemljiva. Bolj simpatična. Sama sebi dovolj. Točno takšna, kakršna sem si želela, da je moja punčka. Vesela, navihana, igriva, samostojna, odločna in neverjetno čudovita.
Danes praznuješ prvi rojstni dan, jaz pa še vedno, kot bi bilo včeraj, čutim in vonjam dan, ko si prišla na svet. Od prve sekunde, od 7.50 ure, od 24.8.2017, te obožujem. Morda sem se kdaj v preteklem letu pritoževala, ker si bila zaradi dojenja in zavračanja stekleničk in dudk povsem privezana name. Godrnjala sem, da se mi je življenje ustavilo. Da sem utrujena od vsega. A že ko zdaj delam črto pod minulo leto, vse te besede jemljem nazaj. Neverjetno hvaležna sem, da nama je steklo dojenje in ga še vedno pridno prakticirava. Prav ponosna sem, da duda ni tvoja spremljevalka. Predvsem pa sem nadvse vesela, da sem ti posvetila to leto bolj, kot sem sprva imela namen. Skupni čas sva izkoristili do zadnjega in še dlje. In mirno lahko rečem, da je za menoj, zahvaljujoč tebi, draga Mila, najlepše leto v mojem življenju. Hvala ti zanj. Hvala ti, ker si me prizemljila. Mi pokazala, kaj v življenju šteje. Me, s tem, ko si me priklenila nase, odvrnila od ponorelega sveta, od nepomembnih opravkov in v moj svet prinesla smisel. Ni besed, ki bi opisale, kako zelo te imava z očijem rada in kako zelo se veseliva vsakega nadaljnjega trenutka s teboj. Vse najboljše, princeska!
Foto: Sandra Vidmar, Moja galerija
