Comfort zone

Blažena nosečnost! Pa je res?

18/06/2017

Nosečnost je res magično obdobje v življenju. Izkušnja nove dimenzije. Čas, ko moraš na hitro postaviti prioritete in več pozornosti nameniti sebi in bitjecu, ki raste pod srcem. Preden sem zanosila, sem o nosečnosti poslušala le, kako zelo lepo obdobje je to. Blažena nosečnost, povezanost mame in nerojenega otroka je izkušnja, ki se je ne da opisati z besedami. To so bile besede, ki so najpogosteje švigale mimo mene, in ne morem reči, da se ne strinjam z njimi. Vse to še kako drži, res ni lepšega kot čutiti otrokovo premikanje pod srcem. Lasje so močnejši in gostejši kot kdajkoli poprej. Koža na obrazu dobi prav poseben sijaj. Obstaja hrana, ki ima skoraj nebeški okus. Ljudje so bolj pozorni in prijazni. Brez slabe vesti si lahko vzameš več časa zase, za počitek. A po drugi strani je nosečnost precej čustvena izkušnja, fizično in psihično težavno obdobje, o katerem se v resnici bolj malo govori, kot da bi se bodoče mamice bale, da bi se zamerile svetu in svojemu nerojenemu otroku, če glasno spregovorijo o težavni plati nosečnosti. Morda pa sem le jaz do sedaj na vse skupaj gledala bolj od daleč in “na easy” in s težavnimi platmi, s katerimi se srečujemo v nosečnosti, nisem imela pravega stika. Kakorkoli že, danes bo beseda tekla predvsem o manj radostnih temah, s katerimi se soočam kot nosečnica (in vem, da nisem edina).

Aja, pa spala bi cel dan!

Tako nekako se začne. Čeprav sem dojela, da sem noseča šele v drugi polovici drugega meseca, sem bila neverjetno utrujena. Sprva sem utrujenost pripisovala gripi, ki je razsajala konec lanskega in v začetku letošnjega leta in ni obkrožila niti mene, šele kasneje sem dojela, da sta neznosna utrujenost in neprestana lakota posledica nosečnosti. Po končanem prvem tromesečju se utrujenost nekoliko umiri, a zdaj, ko sem vstopila v tretje tromesečje ter je otrok vedno težji in večji, se utrujenost ponovno krepi in preprosto ne zmorem več toliko kot prej. Pridejo dnevi, ko prekipevam od energije, a moja utrujenost je nepredvidljiva, velikokrat jo spremljajo vrtoglavice in slabosti, in zelo težko delam dolgoročne plane, kam bom šla in kaj vse bom postorila, česar pa ljudje velikokrat ne razumejo.

Zakaj ponoči ne morem spati?

In če sem čez dan utrujena in bi najraje zaspala 3x na dan, se ponoči zgodba spremeni. Že vso nosečnost imam namreč težave s sinusi. Ponoči se mi nos “zabije”, dihati čez nos ne morem in diham skozi usta, zaradi česar se zbujam čisto dehidrirana in preprosto ne morem zaspati nazaj. Opazila sem, da mi malce pomaga, če spim z zelo dvignjenim vzglavjem, ampak posledično me začne boleti ramenski obroč in je spanje ponovno oteženo. Potem je tukaj še otrokovo brcanje. Marsikdo bi rekel (tudi jaz sem to mislila), da gre za nežne premike, a to ni vedno res. Otrokovi brcki so pogosto precej krepki in zelo velikokrat se loti intenzivnega razgibavanja ravno ponoči. Takrat ni šans, da spim. Ne gre … 🙂

“Gospa, vaša teža preveč narašča!”

Prvo tromesečje poleg utrujenosti spremlja tudi nenehna lakota. Moja izkušnja je bila, da sem morala jesti na vsake dve uri, ampak zelo po malo. Dva krekerja, en sadež, juha, malo prosene kaše … Če sem delala tako, sem se dobro počutila, vrtoglavice so bile občutno manjše in prebava je bila odlična. Zanimivo, a do petega meseca mi je teža naraščala po 0,5 kg mesečno, potem pa se je zgodil preskok in v enem mesecu sem zrasla za 4 kg. Priznam, to je bil šok zame in očitno tudi za mojega zdravnika. Malo sem jih slišala, čeprav niti nisem vedela, zakaj se je zgodil ta velik preskok, ker s hrano v resnici od tretjega meseca naprej nisem pretiravala. “To ni dobro ne za vas, ne za otroka,” so zvenele besede, ki sem se jih zavedala, a v resnici še danes ne vem, kaj storiti, da bi to preprečila. Iz šestega v sedmi mesec sem tako še malce izgubila na teži, zdaj pa vse skupaj ponovno strmo narašča. Vsekakor je to zame še dodaten pritisk, za katerega upam, da ga bom nekako “zvozila” s čim manj stresa.

OMG, kaj naj oblečem? Vse mi je premajhno!

Jasno je, da z naraščajočo težo narašča tudi težava, kaj obleči. Pri meni se pojavlja že ves čas nosečnosti. Že od samega začetka imam prsi občutno večje, na kar jaz nikakor ne gledam kot na prednost. Z mojim dragim se strinjava, da velikih prsi ne znam nositi in se z njimi res ne počutim dobro. Iz tega se velikokrat hecava, čeprav mene ta situacija prav nervira. Iz slabe B imam zdaj zelo polno košarico C ali celo D. Ko se trebušček še ni poznal, sem tako morala kupiti nekaj novih modrčkov in zgornjih delov, ki sem jih sploh lahko zapela čez moji “najboljši prijateljici”, kasneje pa je bilo potrebno zamenjati vso garderobo zaradi rastočega trebuščka. Hočeš ali nočeš, če želiš biti v nosečnosti urejen, moraš investirati v novo garderobo. Potrebno je kupiti novo perilo, v pomladnih mesecih sem za nogavice zapravila celo premoženje, saj se v nosečnosti najbolje počutim v oblekicah, nogavice pa sem trgala na dnevnem nivoju. Najbrž ne rabim poudarjati, da nosečniške nogavice stanejo skoraj še enkrat toliko kot navadne, a ne? Ko sem si želela kupiti nosečniška oblačila, sem spoznala, da ta preprosto niso OK. Glede na kroje, materiale in vzorce, bi rekla, da tekstilni ponudniki mislijo, da smo nosečnice starejše gospe. Neverjetno! V nosečnosti tako kupujem v običajnih trgovinah, a tudi tukaj doživljam šok za šokom, saj moram preizkusiti precej reči, da sploh najdem kaj primernega zase. Kar želim povedati je, da je meni in po pogovoru z mnogimi nosečkami ali mladimi mamicami to problem, ki nič kaj dobro ne vpliva na psiho. Vsaka bi si želela biti lepa in sijoča nosečka, a je žal velikokrat pri tem nemočna …

Kam gre ves denar?

Kot lahko sklepaš iz zgoraj napisanega, si ga skoraj primoran precej zapraviti za novo garderobo. Potem pa so tukaj še obiski lekarn. Že od nekdaj imam zelo suho kožo, v nosečnosti se je intenzivnost le-te potrojila. Imela sem težave z neznosno srbečico, koža se mi je kar luščila. Sumili smo na težave z jetri, a na srečo zaenkrat tukaj ne kaže, da bi bilo kaj narobe. Kljub vsemu v lekarni pustim ogromno denarja za dražja mila in losjone za telo, olja za trebušček, hladilna mazila, potem so tukaj še dodatki, kot so folna kislina, omega 3, magnezij, zdaj je nastopil še čas za kompresijske nogavice. Lekarno tako obiščem približno 3x mesečno in vedno tam pustim okoli 50 eur. Potem so tukaj še ultrazvočni pregledi. V času nosečnosti mi uradno pripadajo le trije pregledi, a če jih želim več, moram za njih plačati. Nuhalna stane 60 eur, klasični ultrazvočni pregledi po 40 eur. Ampak, halo, tako lepo je videti detece, da pač plačam tudi toliko, le da ga gledam 3 minute, kako se kobaca v meni, in spremljam, kako se pravzaprav razvija. Nosečnost je, torej, tako kot nekako poroka: samo omeniš jo in cene se podvojijo ali potrojijo.

“Lubi, ne razumem, zakaj jokaš?”

Dragi Darjan, pa tudi mami, oči in ostali bližnji, jaz tudi velikokrat ne, ampak tako pač je. V nosečnosti mi do srca pride čisto vse. Veliko reči me prizadene, občutljiva sem na malenkosti, veliko bolj empatična do vsega okoli sebe. Zavedam se, da sem drugačen človek in da z mano ni lahko, a si v resnici niti ne znam pomagati. Rabim ta jok, veliko joka, da se prečistim, da se pogovorim s hormoni, ki pobesnelo švigajo v meni. V meni vlada neka ogromna gmota strahu: Bom sploh še kdaj videti normalna? Si bom še kdaj všeč? Bom še kdaj všeč svojemu partnerju? Kako bom spravila to ogromno bitje ven? Kako se bo spremenilo moje življenje? Me bo služba počakala? Dejstvo je, da že ko to pišem, mi gre na jok.

“Joooj, zdaj si pa že prava mama! / Že zdaj imaš ogromen trebuh, pa šele v šestem mesecu si? / Moja znanka je imela tolikšen trebuh, ko je šla rodit! / Kaaaaj, še vse poletje je pred tabo?”

Na jok mi gre tudi vedno, ko slišim kaj takega. In to je praktično na dnevni bazi. Dejstvo je, da te v nosečnosti vsi nekako bolj opazijo, božajo trebušček, te sprašujejo, kako si. Ljudje si dajo z nosečkami pač veliko dela, čeprav me v resnici za to niti ne prosimo. Včasih si tega niti ne želimo. Kot da smo malo hendikepirane, a si v resnici želimo biti le nevtralen člen v družbi. No, jasno je, da se telo nosečnice spreminja s svetlobno hitrostjo. Tega se nosečnice zavedamo že same, saj spremembe občutimo z vsakim novim jutrom. Nekdo, ki nas vidi poredko, je nad spremenjenim videzom očitno presenečen, a izjave v zgornjem stilu res niso na mestu. Verjamem, da niso zlonamerne, a me vsekakor presekajo in streznijo, ker se v resnici tudi sama sprašujem, kako se bo moj trebuh še povečal do septembra in kako bom ta mali čudež pravzaprav spravila ven. Strah je pri nosečnicah prisoten in res ga ni potrebno krepiti še s takšnimi izjavami.

Dvojni gležnji, pozdravljeni!

Pa ne le gležnji … Celotne noge postajajo zatečene, okoli bokov se nabira celulit, o ogromnih prsih sem že pisala, poln obraz, zalite roke, prsti kot čevapčiči … Oh, kako to sovražim! Najhujši del nosečnosti! Ko sem najavila nosečnost, mi je veliko mladih mamic čestitalo in mi ob tem reklo: “Eva, poskušaj uživati v nosečnosti. Jaz nisem, preprosto nisem marala svojega telesa. Počutila sem se grozno.” Na eni strani sem bila za ta iskrena priznanja neskončno hvaležna, saj sem vedela, da nisem sama in da imam med njimi razumevajočo podporo. Po drugi strani me je to streznilo, ker se do tedaj nisem obremenjevala s tem, potem pa sem spoznala, da je nosečnost v resnici velika čustvena in psihološka drama, v katero je ženska pahnjena precej nepripravljena in se mora potem z njo spopasti. Partner jo težko razume, ker on ni na tem, njemu se ne spremeni nič, ženska pa je tista, ki v vsakodnevnem življenjskem tempu (nenazadnje, le ni samo noseča) usklajuje vse spremembe, s katerimi se sooča. V tem tednu je noseča znanka rekla: “Vsi mi govorijo, da sijem. Nosečniški “glow” in te fore. Jaz se ne počutim tako. Počutim se kot neka zavaljena kamela.” In ni edina. Dejstvo je, da imamo ženske že v osnovi nihanja v počutju in se velikokrat ne počutimo dobro v svoji koži, a na drugi strani vemo, da bo ta občutek minil že naslednji dan ali najpozneje čez tri dni. Kak sprehod v naravi, morda tek, obisk frizerja, solata namesto pizze in že smo nazaj. Lepe sebi, lepe okolici, lepe svojemu dragemu. Pri nosečnosti pa ni tako … Občutek olajšanja se bo zgodil šele s porodom, ki se zdi neskončno daleč …

Kako bom to bitje spravila ven?

Pravkar sva z Darjanom zaključila s šolo za starše. Nekatere bodoče mamice, s katerimi sva se srečala tam, na porod res gledajo kot nekaj naravnega, v stilu: “Če je uspelo vsem, bo tudi meni.” Druge smo ob misli na porod precej prestrašene, saj se preprosto bojimo te neznosne bolečine, o kateri je govora. Odkrito priznam, da imam ob tem nočne more. Vse do moje zanositve sem tudi jaz na porod gledala kot na nekaj običajnega, kar mora pač ženska dati skozi. Govorila sem, da je žensko telo ustvarjeno za to izkušnjo in da je to pravzaprav velika čast. Zdaj pa me grabi panika. Zavedam se, da ni dobra ne zame, ne za otroka, ne za proces rojevanja, ampak preprosto se tega strahu ne znam povsem otresti. Vem, da ženske o tem ne marajo govoriti, a v resnici je ta strah močno prisoten med nosečkami in celo ženskami, ki bi želele imeti otroka, a se bojijo nosečnosti kot takšne in poroda.

Kaj pa potem?

In potem rodiš, ostaneš sam s to nebogljeno kepico, ki je povsem odvisna od tebe, ti pa še sam ne veš, če boš lahko poštimal sebe, svoja hormonska nihanja, poporodne bolečine. Vsekakor je tudi to področje polno vprašanj, a tukaj ostajam res pozitivna in verjamem, da bo vse super, saj otrok zagotovo osmisli življenje vsakega para. Veselim se družinskega življenja in vsega, kar nam le-to prinaša …

Foto: Katarina Veselič

You Might Also Like