Comfort zone

Pismo za Milo

23/08/2019

Draga Mila,

leto je naokoli in stežka verjamem, da je ponovno nastopil trenutek za pihanje svečke in risanje črte pod minulo leto. Si res stara že dve leti ali kaj? Kakšna punca si že! Še vedno si moja mala punčka, moje sonce in ves moj svet, a na trenutke se zdiš tako zelo velika in samostojna, mnogi ti celo pripišejo še dodatno leto in se začudijo, ko jim z očijem poveva, da si dvoletnica. No, pa saj to znaš povedati že sama.

In ko smo že pri besedi “sama”. V drugo leto si sicer vstopila še precej nebogljena in tako navezana name. “Mamiiii,” si s solznimi očmi kričala, ko sem te prve dni zapuščala v vrtcu in meni se je paralo srce. Ne po šivih, v celo ga je zarezalo. A nad vrtcem si se na veliko presenečenje vseh hitro navdušila in tja sedaj zares rada zahajaš. Vsakodnevno od tam prihajaš polna novih domislic. Vzgojiteljice pravijo, da sta ti petje in ples še posebej blizu, kar sleherno popoldne dokazuješ tudi doma. Da boš morda kakšna stilistka, pravijo, saj se uspavaš tako, da motoviliš in se pokrivaš z odejico. Da si navihana in gajstna, da rada dobro ješ, da obožuješ knjigice in ustvarjanje, a ne maraš kakršnega koli packanja z rokami in nanašanja barv z njimi.   Za nami je leto osamosvajanja. “Sama!” se sliši na vsakem koraku. Sprva sem te ob kriku te besede jemala še malce z rezervo, zdaj pa verjamem, da čisto zares zmoreš prav vse, saj to neprestano dokazuješ in mi daš na znanje, da je tvoja mami veliko bolj strahopetna kot pa ti.

Draga Mila, lahko bi pisala hvalospeve, kako posebna deklica si. Vsak dan ti povem, kako zelo te imam rada in sem ponosna nate. Vsak večer te pobožam po laskih, te gledam v oči in te obmečem z vsemi ljubkimi vzdevki, ki mi padejo na pamet. Princeska, sonček, rožica … Vse ti povem, da bi začutila, kako krasna si, ti pa meni odgovoriš: “Neee, mamica, nisem princeska, Mila sem!” Včasih, ko si bolj nagajivo razpoložena, pa nonšalantno odgovoriš: “Jaz sem francoska dama!” Smešno!

Mili moja, v teh dneh obujam spomine, ko si prišla na svet. Spominjam se, da je bilo na trenutke težko. Še vedno je. Vsak dan je poln izzivov, ker tako hitro kot rasteš sedaj, ne boš nikoli več. Ko boš morda nekoč tole znala že sami prebrati, morda se boš celo spomnila nekaterih trenutkov, vedi, da je s teboj vedno lepo. Tudi, če je kdaj težko – je super lepo. Vem, da takrat, ko je težko nam s teboj, je tudi tebi z nami. Za tvoj rojstni dan ti obljubim, da se bom še naprej trudila razumeti  vse tvoje vzgibe. Slišim, da ni lahko biti star dve leti. Da se od vas veliko pričakuje in vi proti temu trmasto postopate. Včasih te ne razumem, najbrž tudi ti mene ne, a obljubim, da se bom trudila ne jeziti se nate in te bom še naprej, predvsem v teh zoprnih situacijah, poskušala predvsem veliko stiskati, tolažiti in ti predstaviti svet kot nekaj najbolj čudovitega. Ker to čisto zares tudi je!

Rada bi ti povedala, da četudi v tem letu nisva bili toliko skupaj kot prvo leto, nate mislim ves čas. Si moja najlepša skrb, iskrica v očeh, sladka misel. Včasih se sredi delovnega kaosa spomnim nate, pred očmi se mi naslika tvoj čudovit pogled, zamajejo se mi tvoji gosti kodrčki, spomnim se tvojega prepevanja in poplesavanja in kar na lepem se začnem smejati. Morda kdo, ki me opazuje, misli, da sem nora. Pa saj ima prav! Nate sem nora! 

Kožo mi naježijo tvoje besede: “Lada te imam, mamica. Ti mene tudi mas lada?” ali pa “Jaz sem tvoja plijateljica, mamica!” Mila moja mala, tudi jaz sem tvoja prijateljica in oči tudi in z očijem te imava neskončno rada. Vse najboljše!

Še več fotografij cake smasha najdeš na povezavi: Cake smash: Vse najboljše, Mila!

Foto: Tina Medvešček Photography

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply