Comfort zone

Moja dolžnost? Milo naučiti uživati! 

06/09/2018

Kdor me pozna, ve, da sem pri načinu prehranjevanja precej striktna. Rada jem zdravo, ker se le tako dobro počutim v svoji koži. Bili so časi, ko si napak nisem dopustila, niti si jih nisem zlahka oprostila. V času nosečnosti pa sem se okoli tega malce sprostila in si tudi sedaj kljub vsemu dovolim več. Da en kos torte ali pizze tu in tam ne bo povzročil tektonskih premikov na mojem telesu, sem se začela spet zavedati šele pred kakšnim letom. Še več! Pride dan, ko moje telo potrebuje ravno to in verjamem, da se le, ko zaužijem neko “bedarijo”, počutim dobro. Pravilo v moji glavi je, da pri tem tudi ostane. Če sem se odločila grešiti, super, a zato ni potrebe reševati situacije še s tremi zdravimi obroki v naslednji uri. Kar skušam povedati, je, da želim v svoje življenje po dolgih letih borb, kaj smem in česa ne, zopet vnesti pravilo zmernosti in uravnoteženosti. Zakaj? Ne le zaradi sebe, pač pa tudi zaradi Mile. Skušam ji biti vzor. Skušam jo naučiti uživati – v hrani in lastnem telesu. To je pravzaprav moja dolžnost. Rada bi, da se bo kasneje tudi sama v večini odločala za zdrave alternative, a bo z največjim užitkom občasno pojedla tudi svež maslen rogljiček.

V veliko zadovoljstvo mi je opazovati Milo pri hranjenju. Trenutno smo v fazi rokovanja s priborom. Zabavno je gledati, kako z roko nese hrano na žlico in potem žlico nese v usta. Hrana je povsod. V laseh, na mizici, pod stolom, okoli ust. A mi je všeč, ker se trudi in je vztrajna. Neskončno ponosna pa sem tudi, ker sprejema to, o čemer sem pisala zgoraj. Je velika oboževalka ajdove in prosene kaše ter riža z zelenjavo, zelo rada ima solato in zelje, korenčkova juha z zdrobom je že od začetka njena najljubša, danes je uživala v fileju lososa in pire krompirja, njene najljubše malice pa so sadne. Po poletni navdušenosti nad melono in lubenico je trenutno v fazi, ko se ji oči zasvetijo, ko uzrejo grozdje.

Moram biti iskrena, da ji sama nisem pripravljala prav veliko sadnih kašic, saj sem jo poskušala čim prej navaditi na trdo hrano. Kupljene kašice Frutek sem ji dala le takrat, ko smo se nepričakovano znašli v časovni stiski in ostali kje na terenu. Večja, kot je postajala, bolj smo pozabili, da obstajajo tudi kašice za dojenčke, v zadnjem času, ko smo trdo hrano že dodobra osvojili, pa opažam, da ji Frutkove sadne kašice pašejo kot prijetna osvežitev, poleti sem iz njih celo pripravljala  sladoled, hkrati pa so, glede na to, da ne vsebujejo glutena in nimajo dodanih sladkorjev, nekatere so obogatene z vitamini, vse pa so iz kakovostnih sadnih sestavin, dobra izbira za treniranje rokovanja z žličko.


Zavedam se, da so mnenja o uživanju “pripravljenih” kašic deljena, a nimam se za slabo ali leno mamo, če Mila kdaj zaužije tudi kaj takšnega. Pomembno se mi zdi, da ko se na sprehodu ali med opravki zamudim dlje, kot je bilo predvideno, Mili ponudim lahko, sadno in osvežujočo rešitev, ki bo nekako pomagala prebroditi največjo lakoto. Rada bi jo naučila, da so tudi hitre rešitve lahko telesu prijazne in ni potrebno vedno pograbiti prve čokoladice na blagajni. Popotnica za življenje, pač! 😉

Mila nosi slinček Elodie Details iz Malih zakladov (-> najdeš ga TUKAJ).

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Fructal.

Foto: Sandra Vidmar, Moja galerija

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply