Comfort zone

Ko prihod otroka vse postavi na glavo …

14/11/2017

Prihod dojenčka človeku resnično povsem spremeni način življenja. Nekaj ur poroda in življenje se razpolovi na prej-potem, nič več ni tako, kot je bilo. Pridejo dnevi, ko se kar ne spomnim več, kako je bilo pred Milo in si življenja brez nje ne znam več predstavljati, po drugi strani pa je ta ljubka mala temnolasa gospodična šokantno zavihtela moj vsakdan, porušila ustaljene tirnice in vedno znova zahteva, da jih vzpostavim na novo. Logično! Zanimivo, pri nekaterih rečeh sem si prav želela sprememb in je bila Mila nekakšna brca v rit, da spremenim način delovanja, so pa reči, na katere morda nisem računala in me, priznam, včasih malce znervirajo. Morda bi me tukaj kdo obsojal, češ kakšna mamica sem, ampak ko čez noč padeš v svet neprespanih noči, dojenja in menjavanja pleničk, v svet, kjer spontano čebljanje ob kavici, hiter skok po kruh in daljše nakupovanje zadnjih modnih trendov postanejo najvišja stopnja luksuza, ki ga zaenkrat še nisem zaužila, kdaj pa kdaj pride dan, ko bi se malo zjokala in si zaželela dneva na off. Pa saj sem v resnici vedela, da bo življenje postalo veliko bolj kompleksno in zahtevno iz vidika planiranja, ampak nekako sem si morda prej v glavi ustvarila mnenje, da če je otrok sit in previt, mirno spančka v vozičku ali pa se brez težav crklja v očijevem ali babičinem naročju. Pa ni ravno tako! Mila v vozičku noče biti, sploh če ta miruje, spanjem v drugem naročju pa je prej izjema kot pravilo. Zaenkrat je mamica zakon! In to mi v resnici laska, saj je zares pomirjujoč občutek, ko vem, da sem jaz edina oseba, ki lahko pomaga nebogljenemu bitjecu. Pravijo, naj v teh prvih mesecih uživam, saj hitro minejo in si bom še želela nazaj. Prav zato to tudi počnem in, kot lahko vidiš, že moje bloganje kar malo miruje. Čas se je ustavil, morebitne proste trenutke pa rada izkoristim za počitek, ki ga res potrebujem. Takrat ležim z vsemi štirimi od sebe na kavču in, v kolikor od utrujenosti niti spati več ne morem, brskam po spletu. Ne morem iz svoje kože in pogosto me odnese v kakšno spletno trgovino, v kateri kupim kaj novega za Milo ali pa nagradim kar sebe. Takšen način nakupovanja mi trenutno najbolj ustreza, saj se z njim izognem gnečam in bacilom, nevarnih za Milo, v nakupovalnih centrih, zanj ne potrebujem pretiranega planiranja, kako, kdaj in kje bom dojila Milo, oblačil ne pomirjam, pač pa jih v primeru neustreznosti lahko v roku 14 dni vrnem, veselje ob prejemu paketa na domači naslov pa je nepopisno.

Takšnemu udobnemu nakupovanju do sedaj sicer nisem ravno podlegala, ker kar nekako nisem bila zaupljiva do spletnih naročil, niti v njih nisem pretirano uživala. Zdaj sem kot uporabnica kartice Visa mirnejša, sploh v spletnih trgovinah s storitvijo Verified by Visa, saj je tam nakupovanje še posebej varno zaradi dodatne zaščite kartice pred nepooblaščeno uporabo. Ob vsakem nakupu tako dobim posebno sporočilo, ki mi sporoči in potrdi moj nakup. Počasi se navajam na misel, da je spletno nakupovanje ne le udobno, preprosto in mamici prijazno, pač pa tudi bolj varno kot nakupovanje v trgovini. Ker nakupujem z Visa kartico, namreč vem, da lahko denar dobim nazaj, v kolikor bi bila žrtev spletne prevare, moje naročilo ni bilo dostavljeno, bi prejela napačen izdelek, bi bilo moje naročilo ob prevzemu poškodovano ali pa bi šlo podjetje, pri katerem sem sproščeno zapravljala svoje denarce, v stečaj. Dodatna varnost je torej vse, kar rabim, ko se s prstom na miški sprehajam po straneh trgovin H&M in Zara ter kot sokol v nakupovalno košarico trpam reči zase in mojo punčko, nekaj reči za dojenje sem si naročila tudi v domači spletni trgovini Pri mamici, sicer pa Mila kdaj prejme tudi kak paket iz trgovin Next in George, kjer so še posebej znani po ugodnih in kakovostnih oblačilih za naše male zakladke. In ko smo ravno pri malih zakladkih … Nakupe pogosto opravim tudi v trgovini Mali zakladi. Še pred prihodom Mile sem tam naročila posteljico, banjico, ležalnik in gnezdece, nekaj igračk in voziček, sledile so pleničke in kozmetika, zdaj pa počasi že ogledujem reči, ki jih bo Mila potrebovala, ko bo začela jesti gosto hrano in ko bo začela malo bolj reagirati na dražljaje iz okolice. Tega se res veselim … Spletnih mest, kamor me zanese, res ne zmanjka, škoda le, da ima bančni račun meje. Če potegnem črto, je nakupovanje s prihodom Mile postalo v resnici še lažje, dostopnejše in udobnejše, saj si čez noč prisiljen manj komplicirati, nekoč premišljene stajlinge pa moraš sedaj itak prilagoditi dojenju. Kar se tiče sproščene kavice s prijateljico, pa sem čisto pozitivna. Glede na to, kako hitro gre čas, bi lahko rekla, da gremo samo še nekajkrat spat, pa smo tam.

Foto: Katarina Veselič

Sponzorirana objava. Hvala, Visa, za sodelovanje.

You Might Also Like