Comfort zone

Juhu, vrtec je tu!

03/09/2018

Ne morem verjeti, da je ta dan tukaj. Že! Mila je prestopila prag vrtca in za menoj je dan, ki je za moje pojme prišel veliko prezgodaj. Kdaj se je obrnilo leto? Ni mi jasno! A nimam kaj … Lahko si še tako zatiskam oči in si postavljam retorična vprašanja, a dejstvo je, da Mila ni več dojenček, pač pa malčica, ki se mora navaditi na širšo skupino ljudi in narediti korak naprej k socializaciji. Glede na to, da sva v zadnjem letu večino časa preživeli skupaj in bili le nekajkrat ločeni po več ur, sem se tega trenutka ločitve resnično bala. Na mojo veliko srečo je v zadnjem mesecu pokazala več zaupanja do okolice in zdaj že lažje skoči v objem k ostalim članom družine, precej veselja pa pokaže tudi, ko zagleda otroke in vrstnike. To me nekako navdaja z upanjem, da bo tudi vrtec vzljubila.


Jaz nisem vrtčevski otrok in morda tudi zato na današnji dan gledam malce bolj otožno v stilu “tako majhna in že bo podvržena nekemu sistemu”. Na srečo imam moža in prijatelje, ki jih na vrtec vežejo najlepši spomini. To me pomirja. In globoko v sebi, ko na vse pogledam s trezno glavo, vem, da je ta sistem, vrtčevska rutina in družba vrstnikov izredno dobra za Milin razvoj.


Za menoj je pester vikend. Dve rojstnodnevni zabavi in delovna nedelja sta me tako okupirali, da nisem imela časa razmišljati in delati otožnih scenarijev za Milin vstop v vrtec. Včeraj sva z Milo v SkipHop nahrbtnik v obliki zajčka pospravili nekaj oblekic, njeno najljubšo Twistshake stekleničko in copate Little Lambo, danes zjutraj, ko sva se oblekli, pa sva ta dan ovekovečili še s kartico Milestone. Vse najnujnejše reči za nepozaben vstop v vrtec sva našli pri Malih zakladih in si iz tega raje naredili zabaven dogodek. Na ta način sem poskušala izpljuniti cmok v grlu, kar je najbrž precej razveselilo tudi Darjana. Ta je namreč imel na sumu, da bom jaz naredila večjo dramo kot Mila. Kako je bilo v resnici?

 Danes smo bili z našimi malčki v igralnici tudi starši. Razdelili so nas v dve skupini. Z Milo sva padli v drugo skupino in prvi dan v vrtcu preživeli od 9h do 11h. Po kosilu sva se, torej, odpravili domov. Za moje pojme sem se jaz prav dobro držala (bravo, pogumna mami 😄😄😄), Mila pa se je po uvodnem preplahu nekako uspela sprostiti in se zaigrati. Do ljudi je previdna, kar so na srečo opazile tudi vzgojiteljice in ocenile, da jo je bolje pustiti, da se navadi na prostor in novo okolje. Nič drezanja v njo.

Ne glede na vse mi je jasno, da so pred nami zanimivi dnevi, v izziv nam, Pakižkom, in vzgojiteljicam. Hkrati pa ostajam pozitivna in verjamem, da bo Mila vrtčevsko življenje vzljubila, se prepustila igri, družbi prijateljev in izkušenim rokam vzgojiteljice. Stiskam pesti, da bo vsak naslednji jutranji poljubček v slovo manj grenak in vsak objem ob prihodu bolj veder. Ob začetku novega šolskega leta želim srečno tudi vsem vam, ki se podajate na podobno pot kot midve z Milo 😘

Foto: Laura Juvančič

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply