Comfort zone

Iskren, ljubeč in čuteč “cake smash”

29/08/2018

Preden sem rodila Milo, sem rekla, da je ne bom izpostavljala na družbenih omrežjih. Kmalu sem si premislila in si rekla, da bom njene vragolije, simpatične geste in prikupne pripetljaje kljub vsemu ujela v kak instastory, a le pod pogojem, da bo vse lepo zapakirano in se fotografij kasneje ne bo sramovala. Kot starš si pač ponosen na svojega otroka in bi najraje vse delil s svetom, a priznam, da sem se tudi jaz že udarila po prstih in rekla: “Pa, daj, Eva, zakaj bi to objavila? Tvoj otrok ni nič drugačen kot ostali in res ni potrebe, da vse deliš s svetom.” In videa ali slike nisem objavila.

Zdaj so časi drugačni kot nekoč. Moji starši so z menoj posneli dva filma fotografij, jih dali razviti in moj otroški album si še dandanes z veseljem pogledam. Danes s telefoni naredimo na desetine fotografij dnevno. Razvijanje le teh je že prava redkost. Ko sem se v teh dneh sprehodila po več tisoč fotografijah, ki so nastale z Milo v minulem letu, in jih le nekaj označila za razvijanje, sem pravzaprav ugotovila, da moja hči ni ravno osebek, ki bi oboževal poziranje in bi užival v nastopaštvu. Je preprosta deklica, ki, čim vidi, da je v njo usmerjen telefon, s pogledom sporoča: “Pusti me, rada bi se igrala!” Ko je imela nekaj dni ali tednov, sem jo težko fotografirala, ker je jokala, takoj, ko sem jo odložila. Kasneje je postala čisto preveč aktivna, da bi napravila čisto fotografijo. Ko sem jo v želji, da jo fotografiram za obmesečnico, rotila, naj bo 10 sekund pri miru, me je prešinila misel, če sem normalna in kaj mučim otroka za nekaj tako nepomembnega. Povem vam, v trenutku, ko sem se znebila ideje ali pa kar pritiska po tem, da mora biti vsak otroški korak dokumentiran, sem kar malo lažje zadihala.

A potem je prišel prvi rojstni dan. Seveda sem si zaželela, da ob tej priložnosti izvedemo družinsko fotografiranje, Mila pa prvič zagrize v čisto svojo tortico. K temu projektu sem pristopila precej strahoma. Mile še nisem peljala v studio, nisem si znala predstavljati, kako ji bo vse skupaj všeč in ali se bo pred neznanci sprostila. Predvsem sem želela, da ji bo prijetno. Odločila sem se, da poizkusim. Pri Sandri Vidmar iz Moje galerije sem rezervirala termin na Milin rojstni dan, 24.8. Čim smo prispeli v svetel, prečiščen studio, v trenutku, ko sva se s Sandro objeli in izmenjali par besed, ko je moj pogled na beli lepotilni mizici ugledal prelepo rustikalno tortico Ulline dobrote, sem se pomirila in sprostila. Sandra in Ulla sta k projektu “Milin cake smash” pristopili resno in profesionalno, kot da imata opravka z bodočo predsednico države. Čudovito! “Saj v hladilniku imam pa še tortico v obliki enke, a veš?” je dodala Sandra in me totalno presenetila.

Ko sem mojo princesko v čudovitem tutu krilu in bodiju z napisom “Mila 1” posedla na posteljo, Sandra pa je pred njo postavila tortico, nisem vedela, kaj pričakovati. Najprej je skulpturo pred seboj previdno opazovala, nato v tortico pomočila le en prstek in ga z zanimanjem obliznila, a ko je spoznala, da je reč presneto okusna, je z navdušenjem v torto zarinila celotno ročico in velik kos zatlačila v usteca. Da tipa po neznanem terenu, je očitno iz fotografij in njenega pogleda. Ni se smejala, bila pa je nadvse ljubka v tej svoji začudenosti, kaj vse ponuja ta svet. “Nič mi ni jasno, a mi je všeč” pogled si bom zapomnila za večno, hkrati pa sem nadvse hvaležna Sandri, ki je iskreno, ljubeče in čuteče spremljala Milo in poskrbela, da so bo njen prvi rojstni dan zapisal v večnost.

Kako vem, da je bilo Mili na fotografiranju prijetno? Po končanem fotografiranju je obsedela na postelji in se zaigrala z velikimi lesenimi kockami. Ni silila domov, pač pa bi v nekaj minutah Sandrin studio spremenila v čisto pravo igralnico.

Mila nosi:

tutu krilo Dolly by Le Petit Tom, Mali zakladi (-> kupiš ga lahko TUKAJ)

Bodi Mipka (-> naročiš ga lahko TUKAJ)

Foto: Sandra Vidmar, Moja galerija (-> svoj termin rezerviraj TUKAJ)

Tortici: Ulline dobrote (-> z njo se lahko posladkaš TUKAJ)

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply